Meja očitnosti, da gre za organizirano skupino ljudi, ki izvajajo določeno dejavnost, je bila presenetljivo visoka. In smo zato obrnili pozornost na to. Dejansko smo preprosto dokazali kako se lahko mirno teroristična skupina ljudi zlahka organizira pod mejo očitnega. In dejansko ni potrebno pretirane previdnosti. Gre bolj za učenje občutka, kako delati tik pod mejo očitnega, kot pa za previdnost.
Občutek delovanja pod mejo očitnega smo selili v različne socialne sredine in opazovali, kaj se zgodi. Skupina se je postavila v trgovino, na avtobus, v trgovino, restavracijo, knjigarno... vse s specifičnimi razpoznavnimi socialnimi pravili. Ker ljudje vidimo tisto, kar želimo videti, se s tem odpre ogromen prostor, kjer se da početi stvari, ki si jih želimo, pa ne bi želeli, da jih drugi opazijo.
Tako dejavnost je toliko težje izslediti, saj v svojem delovanju vključuje stalno izmikanje očitnemu. Na vprašanje, kaj ga zanima v umetnosti, je Marcel Duchamp odgovoril, da ga zanima izpostaviti neočitne stvari. Pri tem je pripomnil, da je izredno težko izslediti nekaj, kar nam ne vzbuja zanimanja.
Vohunske igre so torej trening za zaznavanje dogajanja, ki ne želi biti zaznano. Pri tem pa je treba zakrinkati tudi lastno dejavnost. Kar pa vohunjenje naredi enako tistemu, kar vohuni. Razlika je potem samo še v moralni drži. Je razlika sploh še potrebna? Razlika kot taka. Moralna drža je potrebna za vzdrževanje reda, a razlika? Kakšna in katera razlika?
Na to misel ne premore odgovora, ples pa.
Darinka Novak
---