|
 Warp pogon je v alfa kvadrantu najbolj razširjena oblika potovanja z nadsvetlobno hitrostjo. Leta 2063 ga je izumil zemeljski znanstvenik Zephram Cochrane, čigar prvi motorji so uporabljali fuzijski reaktor za proizvodnjo nizko energetskih plazemskih tokov. Ti so se razdelili na dva dela in bili usmerjeni v par warpnih tuljav, te pa so, ustvarjajoč polje okoli ladje, le to poganjale - za kratek čas - hitreje od svetlobe.
Ljudje so kasneje ladje s warpom prodali mnogim drugim kulturam, kar je to tehnologijo napravilo zelo pogosto v kvadrantu, saj jo uporablja več kot 2000 vrst. Najnovejši warpni pogoni niso tako zelo različni od Cochranovih originalnih sistemov. Dandanes ladje uporabljajo reaktorje materije in antimaterije namesto fuzijskih, kar so omogočili dilitijevi kristali, warpne tuljave pa so tudi postale bolj pogoste in kompleksne.
Za prihodnost je mogočih mnogo odkritij. Stoletje pozneje, odkar je bila tehnologija prvič videna, se zdi transwarp le za las oddaljen od dosega federacijske znanosti. Druge veje razvoja raziskujejo soosno warpno sredico, ki bi omogočala nemudno potovanje preko znatnih daljav. Prav tako naj bi se razvijala tehnologija tako imenovanega "Spolzkega toka" (slipstream), ki bi v teoriji omogočala potovanje pri hitrosti nekaj sto svetlobnih let na sekundo. Če bo ta tehnologija kdaj postala resničnost, bo omogočila potovanje na medgalaktični ravni. Popolnoma druga veja znanosti pa se ukvarja s tem, kako odpreti stabilno umetno črvjo luknjo, kar pa bi warp pogon popolnoma zastarilo.
Rezervoarji za materijo in antimaterijo:
 Na krovu vsake zvezdne ladje sta (vsaj) dva različna sistema za shranjevanje goriva.; Skladišče za materijo je ponavadi velik rezervoar, v kateri je shranjen stopljen devterij - V primeru vrste Galaxy je prostora za 63200 kubičnih metrov goriva, čeprav ponavadi ne prekoračijo meje 62500 m^3, da se gorivo lepo porazdeli po notranjih razdelkih. Tako ladja nosi 12 ton in pol goriva, kar pri normalni porabi pomeni dovolj za tri leta.
Antimaterija se shranjuje v mnogo manjših rezervoarjih. Federacijski standardni rezervoar lahko drži približno 100 m^3. Koliko takih rezervoarjev je v posamezni vrsti ladje Zvezdna flota skrbno skriva, saj bi v nasprotnem primeru sovražniki lahko dokaj natančno ocenili koliko energije je ladja sposobna proizvesti. Najpogosteje uporabljena antimaterija je antivodik (aH), ki je bil v preteklosti shranjen med magnetnimi tuljavami, danes pa se shranjuje v silnih poljih. Problem nastane, kadar pride do izgube napajanja. Takrat bi se polje ugasnilo, antimaterija pa razširila po prostoru, kar bi povzročilo eksplozijo. Zato imajo rezervoarji za antimaterijo vgrajene majhne generatorje energije, ki v takih primerih zdržijo dovolj dolgo, da jih lahko odvržejo v vesolje in se pravočasno umaknejo pred eksplozijo.
Brizgalniki reaktantov
Gorivo iz rezervoarjev se pošilja do brizgalnikov reaktantov, ki so namenjeni za spuščanje tokov materije in antimaterije v warpno sredico. Brizgalnik za materijo se nahaja na zgornjem delu sredice. To je stožčasta struktuta s premerom 5,2 m in višino 6,3 m. Brizgalnik je zgrajen iz disperzijsko ojačanega vozniumovega karb-molibdenida (woznium carbmolybdenide). Na skeletno strukturo ladje in devterijev rezervoar je pritrjen z blažilnimi cilindri, kar mu omogoča, da znotraj nekih meja prosto plava.
V ladjah Zvezdne flote so brizgalniki materije sestavljeni iz zbirk križnonapajalnih brizgalnic. Vsaka brizgalnica pa bi imela dvojni devterjiski razdelilnik, gorivni pripravljalnik, fuzijski predvžigalnik, magnetni gasilni blok, prenašalni cevno/gorivni združevalnik, razpršilno glavo in opremo za nadzor vsakega od naštetih sistemov. Čeprav se od ladje do ladje proces nekoliko razlikuje, v glavnem tekoči devterij vstopi v vhodni razdelilnik, ki ga nato poda pripravljalniku, ki ga ohladi. Tako je devterij ohlajen do tališča, tako da začnejo nastajati majhne krogljice (v trdnem stanju), ki se v predvžigalnikih vžgejo s pomočjo magnetnega uščipnega fuzijskega sistema. Noto gorivo pojde v gorivni združevalnik, kjer doseže temperaturo 106 kelvinov (-167°C). Rarpršilne glavice nato usmerijo tokove goriva v segmente za stiskanje. Varnostni predpisi Zvezdne flote narekujejo, da v primeru okvare ene razpršilne glavice, združevalnik poveča dovod goriva v ostale. Današnje glavice so zgrajene iz 2,3,4,3-frumijev-bakrov-jitrij (frumium-copper-yttrium 2343).
Brizgalniki antimaterije ležijo na spodnjem koncu warpne sredice. Notranja sestava se od brizgalnikov materije precej razlikuje, česar razlog leži v nevarnosti antimaterijskega goriva. Pri vsakem koraku manipulacije antivodika morajo biti uporabljeni magneti, ki materialu preprečijo fizični stik s katerim koli drugim delom strukture. V nekaterih pogledih je brizgalnik antimaterije dosti bolj preprosta naprava, saj ne potrebuje toliko komponent za premikanje. Ohišje in blažilni cilindri so precej podobni, le da imajo znotraj še podporne magnetne predore. V zgradbi brizgalnika so še trije pulzni ločevalniki antimaterijskega gorivnega toka, ki razbijajo prihajajoči antivodik na majhne, lažje obvladljive paketke ter jih pošljejo v stiskalne segmente. Vsak izmed ločevalnikov antimaterijskega toka pelje v brizgalno glavico, ta pa vedno čaka na računalniški signal, ki sporoči, kdaj mora izbrizgniti gorivo. Brizganje glavice lahko poteka v zelo zapletenik sekvencah, ki pa imajo lahko popolnoma drugačne rezultate, odvisno od tega, kolikšen pritisk, temperaturo ali proizvedeno energijo želimo.
Magnetne pritezalke
 Magnetne pritezalke predstavljajo večino warpne sredice. Fizično podpirajo reakcijsko komoro, obvladujejo pritisk celotne sredice in, kar je najpomembnejše, vodijo in usmerjejo tok goriva na želeno mesto v reakcijski komori.
Pritezalke materije so običajno daljše od antimaterijskih, saj se le to dosti lažje usmerja in tako potrebuje krajšo razdaljo za enako natančnost. Tudi magnetne pritezalke so razdeljene na manjše segmente. V vsakem segmentu bo nekaj kompletov napetostnih okvirnih membran, torodialni presijski zid, nekaj kompletov magnetnih pritezalčnih tuljav in vso potrebno oskrbovalno in kontrolno napeljavo. Pritezalne tuljave imajo ducate aktivnih elementov, ki v najnovejših modelih držijo skoraj celotno magnetno polje v pritezalki in imajo tako minimalen upliv na okolje. Warpne sredice Zvezdne flote imajo zunanje plasti pritezalk zgrajene iz polprosojnih materialov, kar neškodljivim sekundarnim fotonom, ki zbežijo iz notranjih plasti omogoči, da žarijo. To da neposreden vizualni pregled nad tem, kaj se dogaja v warpni sredici.
Ko gorivo zapusti brizgalne glavice, ga pritezalke stisnejo in mu precej povečajo hitrost. Tako se delci zaletijo na pravem mestu reakcijske komore in pri trku dobijo zadostno energijo.
Reakcijska komora
 V mnogih pogledih je to "srce" ladje. Osnovna funkcija reakcijske komore je, da se v njej tokova materije in antimaterije srečata in da proizvedeno energijo pošlje v energijske vode. To, na prvi pogled precej preprosto opravilo, se precej zaplete, če vanj želimo vključiti senzorje in druge naprave za nadzor reakcije v komori. Še zapletenejše sisteme je pripeljala uporaba dilitija za regulacijo in nadzor reakcije pri še večji učinkovitosti kar se tiče proizvedene energije. Pri nekoliko novejših ladjah se proces še bolj zaplete, saj danes želimo, da se dilitij ob uporabi spet sestavi še med tekom pogona. Kljub vsemu pa današnja reakcijska komora deluje na enakem osnovnem principu, kot na sto let ali še starejših komorah.
Dilitijevi kristali
Dilitij je ključni element vsakega učinkovitega materijsko-antimaterijskega reaktorja in je del Federacijskih warpnih sistemov vse odkar je zamenjal litijeve kristale leta 2265.
 Učinkovitost dilitija leži v neverjetnih lastnostih tega materiala. Kadar je podvržen visokofrekvenčnim elektromagnetnim poljem v megavatnem velikostnem razredu, dilitij - ali s celotnim znanstvenim imenom 2,5,6 dilitij 2 dialosilikat 1:9:1 heptoferanid - postane popolnoma porozen za antimaterijo. Efekt poljskega dinama, ki ga napravijo atomi železa v kristalni strukturi, atomom antimaterije dovoljuje prehod skozi, ne da bi se dejansko dotikali; tako je to edina znana substanca, ki ne reagira na antimaterijo, najbolj pogosto gorivo v zvezdnih ladjah. Dilitij je tako lahko uporabljen za posredno reakcijo, ki poveča učinkovitost.
Zgodnji reaktorji so uporabljali naravni dilitij, za katerega je bilo porabljenih mnogo časa in truda, da so odkrili. To je peljalo do velikih trenj med silami, ki so strmele proti novim najdiščem in jih skrbno varovali, še posebno med Klingonskim imperijem in Federacijo.  Federacija je bila pri tem uspešnejša in Klingonci so morali prekomerno povečati proizvodnjo na že obstoječih rudnikih. En takšnih rudnikov je bil odgovoren za katastrofalno nesrečo na Praksisu leta 2293, ki je nazadnje pripeljala do miru med silama.
Po dosežkih v jedrski epitaksiji, ki je omogočila sintetiziran dilitij ter antieutektiki, ki skozi theta-matrično tehniko sestavljanja izrablja bombardiranje z gama žarki, je sčasoma odvisnost od naravnega dilitija. Kljub temu pa tako refiniran dilitij ni najbolj primeren, zato je to bolj izhod v sili za ladje, ki se ne morejo oskrbeti z naravnim ali sintetiziranimv vesoljski bazi ali doku. V znanem vesolju to ni tako težko, je pa znan primer, ko je ta varnostni protokol rešil življenja posadke ladje U.S.S. Voyager, ki je bil ujet v Delta kvadrantu.
Energijski vodi
 Energijski vodi so po naravi podobni magnetnim pritezalkam v warpni sredici, saj so tudi ti načrtovani tako, da uporabljajo visokoenergijska magnetna polja za prenos energetske plazme iz enega dela v drugega. Razlika je v tem, da pritezalke delujejo na relativno kratkih razdaljah in z veliko natančnostjo prenašajo nizkoenergijske tokove, vodi pa morajo preko relativno velikih razdalj pošiljati visokoenergijske tokove precej manj natančno.
Federacijske ladje so opremljene z ločenima energiskima vodoma za vsako krilo, kar poveča odpornost pred bojnimi poškodbami in drugimi napakami. Ker ima večina ladji dve krili, bosta navadno po trupu simetrično razpeljana dva energijska voda. Običajno sta razpeljana po ladijski sredini, nato pa se nadaljujejo skozi inženirski del ladje vse do spojišč s krili.
Manjše verzije teh ogromnih sistemov so uporabljene tudi za prenos energije do komponent kot so fazerji, ščiti in visokoenergijski laboratoriji.
Brizgalniki plazme
Na koncu energijskih vodov so brizgalniki plazme. V vsakem krilu je ena taka naprava, njena naloga pa je, da precizno pošilja tok plazme skozi center warpnih tuljav.
 Zaradi relativno nizke natančnosti plazminega toka, ki ga nadzira energijski vod, morajo biti brizgalniki plazme pogosto načrtovani tako, da gre gorivo večkrat skozi, ki se odraža v zmanjšanju turbulence in tako zagotovi gladek tok skozi tuljave. V mnogih ladjah Zvezdne flote, še posebno pa v tistih z najvišjo proizvedeno energijo, je tok plazme iz energiskega voda razdeljen na dva ali več delov in poslan skozi vrtinčne armotizerje, nato pa jih pred brizganjem spet združijo. Dolgoletne izkušnje so pokazale, da ta metoda zmanjša velikost opreme potrebne za proces na minimum.
Warpne tuljave
 Po svoji dolgi poti od rezervoarjev, gorivo končno doseže warpne tuljave, skozi katere je usmerjeno. To so velike naprave v obliki večkotnikov, ki zavzamejo večji del krila. Da bi povečali njihovo učinkovitost, so običajno zgrajeni iz večih plasti iz različnih materialov. To neverjetno zaplete proces proizvodnje, ki je (za zdaj) varoval federacijsko znanost pred kopiranjem.
Warpne tuljave generirajo večplastno polje okoli plovila, ki ustvarja pogonske sile za potovanje preko svetlobne hitrosti. Z manipulacijo oblike in velikosti polja nadzorujemo hitrost, pospešek in smer potovanja.
Plazemski izpuh
 V primeru nevarnosti, lahko federacijske ladje plazmo izpustijo v vesolje, kar pomeni najhitrejšo možno zaustavitev glavnega generatorja energije. Sistem se od ladje do ladje razlikuje; na ladjah vrste Galaxy ima vsako krilo poleg brizgalnika plazme le en izpuh, na nekoliko novejših Intrepidih pa se plazma lahko izpusti simultano skozi celo krilo.
|
|
