|
Po prvem večjem stiku med Dominioni in Federacijo, konec leta 2370, je Zvezdna flota na novo nevarnost odgovorila z ustanovitvijo programa Defiant in razvojem že obstoječega projekta Sovereign. Mnogi pa so menili, da to ni dovolj, saj so bili Sovereigni precej potratni, kar se tiče surovin, Defianti pa nesposobni dlje časa potovati in kot taki neprimerni za ofenzifo. Odločili so se združiti tehnologijo in zgraditi novo ladjo. Vanjo so vključili ablativni oklep in kvantna torpeda, ki so bila predstavljena v Defiantu in Sovereignu, prav tako pa tudi boljša geometrija trupa in tehnologije warpnega polja Intrepida.
Zvezdna flota se je odločila, da bo v to ladjo vključila tudi tako imenovan "postopek ločitve." Mnogo federacijskih ladij je lahko ločilo primarni del ladje od ostalega, a je bilo to uporabljeno zgolj v primerih, ko je grozila razpoka v warpnem polju, ki bi lahko ogrozila posadko. Da se je kasneje ločena ladja ponovno združila, sta bila potrebna vsaj dva dneva v vesoljski postaji ali v pristaniškem doku.
 Pri vrsti Galaxy, je Zvezdna flota popeljala postopek ločitve še korak dlje. Oba, primarni in inženirski del, sta imela impulzni pogon, kar jima je dopuščalo, da sta delovala kot dve neodvisni ladji. Inženirski del je poleg tega lahko uporabljal še warpni pogon in to ne le v varnostne namene za nekaj sekund ali minut, ampak kot stabilen medzvezdni pogon. Namen je bil, da se je primarni del trupa lahko umaknil s civilisti, medtem ko je inženirski poskrbel za to, da je bil sovražnik zaposlen. Kakorkoli že, koncept nikoli ni bil tako uspešen, kot je flota želela. Primarni del je bil brez warpa in tako rekoč pri miru po warpnih standardih, kar jih je napravilo za izjemno lahko tarčo sovražnikom, ki so premagali inženirski del v bitki. Potrebno je bilo razviti sistem, pri katerem bi vsak del ladje imel sposobnost warpa in obrambe. To je tehnologija, ki jo je Zvezdna flota želela uporabiti v Prometheusu.
Ladje, ki se je pojavila na risalnih površinah, se je lahko razdelila na tre dele - zgornji in spodnji inženirski del ter krožnik. Oba dela inženerskega trupa sta imela dve warpni krili, medtem ko se je na krožniku po končani ločitvi pripravila majhna pomožna enota.
Tudi postavitev warpne sredice je bil poseben. Efektivnost warpnega pogona je v veliki meri odvisna od višine warpne sredice - daljša kot je, bolj natančno se da usmerjati curke materije in antimaterije. Zvezdna flota je najprej želela v Prometheusa vključiti warpno sredico, kakršna je uporabljena pri Defiantu. To je zelo kompaktna, tri palube visoka sredica, ki pa trpi zaradi neefektivnosti. Ta problem so rešili z vpeljavo večih tokov materije in antimaterije, kar je povečalo pretok goriva in moč motorja. To da sredici zelo veliko porabo goriva, kar je bilo sicer sprejemljivo za Defianta, ki ima kratek domet, ne pa za Prometheusa.
 Da bi rešili problem, so se načrtovalci domislili posebne oblike sredice za inženirski del trupa. Sredica ima tri reakcijske komore. Med normalnim delovanjem, ko je ladja sestavljena, se tok materije napaja zgoraj in tok antimaterije spodaj, kot v katerakoli drugi warpni sredici. Tokova goriva nadaljujeta svojo pot skozi zgornjo oziroma spodnjo reakcijsko komoro in nadaljujeta pot do centrane, kjer se srečata. Tako sredica deluje na podoben princip, kot normalni warpni pogoni in ima zaradi dolge sredice visoko učinkovitost. Centralna reakcijska komora leži na delu, ki je ločljiv, tako da med ločitvijo ne obratuje. Na spodnjem koncu inženirskega dela se vključi sekundarna injekcija materije tik pod centralno komoro, ki pošilja devterij v spodnjo sredico. Ta proces je prezrcaljen na vrhnjem koncu, kjer injekcija antimaterije le to pošilja v zgornjo sredico.
Rezultat tega je, da združene komore delujejo na nivoju učinkovitosti modernih zvezdnih ladij, medtem ko ločeni deli zgubijo na učinkovitosti zaradi krajših komor. Primarni del trupa, ko je ločen, deluje na warpni sredici podobni tisti v Defiantu.
 Prvotni namen je bil, da bi primarni del služil za evakuacijo civilistov, kot pri vrsti Galaxy, le da tokrat z warpno hitrostjo. Ideja, da bi bili na krovu civilisti je bila kmalu opuščena, saj ima ladja naziv "bojna," zato so krožnik nadgradili in močneje oborožili. V ločenem stanju je tako ladja sposobna napasti s treh različnih koncev istočasno. Ta taktika se imenuje "Večvektorski napadalni način"
Razvoj in izgradnja prototipa je trajala 3 leta, tako se je U.S.S. Prometheus prvič podal na pot aprila leta 2374. Ladja je vsebovala vse najnovejše sisteme, vključno s holografskimi projektorji na vseh palubah, ki je EMH-u omogočala dostop do vseh delov ladje, kjer je pač bil potreben. Prvi poskusi so bili uspešni, a med poskusno vožnjo so Prometheusa ukradli  Romulski operativci, ki so ladjo želeli predati Tal Shiar. Moč prometheusa je bila med incidentom nazorno prikazana. Čeprav je bil prototip še vedno v testni fazi, je bil zmožen močno poškodovati ladjo vrste Nebula ter zdržal pritiske dveh Defiantov in Akire, ki so spremljali Nebulo. V isti bitki je bil uporabljen tudi "VVNN," s pomočjo katerega je Prometheus z lahkoto uničil Romulskega Warbirda. Ladja je bila kasneje ponovno pridobljena s pomočjo dveh enot EMH in po oceni varnosti projekta so se testiranja nadaljevala.
Predstava Prometheusa med tem incidentom je presegla vsa pričakovanja. Ognjena moč, ki je le malce slabša od vrste Sovereign v ladji velikosti Intrepid kaže na dober napredek Zvezdne flote in njenega bojnega potenciala.
|
