|
 Osnove impulznega motorja so, tako v Združeni Federaciji Planetov, kot pri ostalih večjih silah, ostale nespremenjene že skoraj celo stoletje. V osnovi so sestavljeni iz štirih komponent. Tank za gorivo, v katerem so reaktanti, ki so uporabljeni v motorju. Zvezdna Flota uporablja preprosto Devterijevo gorivo, ki je sicer manj učinkovito kot mešanica devterija in tritija, a je dosti lažje za proizvodnjo in obdelavo kot tritij, prav tako pa ni več potrebe za dve ločeni posodi za gorivo. Ko gorivo zapusti rezervoar, se ga ohladi, tako ta tvori krogljice trdnega devterijevega ledu različnih premerov. Te so nato streljane v reaktor, kjer jih fuzijski vžigalniki prižgejo, magnetno polje pa jih drži na mestu. Devterijevi atomi so tako zliti skupaj po naslednji enačbi:
 To naj bi pretvorilo maso v energijo pri teoretično največji učinkovitosti 0,08533%, v praksi pa različni reaktorji delujejo na različni učinkovitosti. Standardni impulzni fuzijski reaktor, kot ga najdemo v ladjah vrste Galaxy, je krogla s šest-meterskim premerom, zgrajeno iz disperzijsko ojačanega havnijevega pospeševalnika. Reaktorji so lahko povezani drug z drugim, tako da vsak prenaša proizvedeno plazmo v drugega po stopničastem postopku. Vsak od osmih impulznih motorjev na Galaxyju je sestavljen iz treh fuzijskih reaktorjev, ki so povezani po pravkar opisanem postopku.
Ko je devterij uspešno zlit, se tok plazme prenese v naslednjo večjo komponento - prostorsko-časovno pogajalno tuljavo ("space-time driver coil"). Po Einsteinovi fiziki, ki drži za objekte, ki potujejo s subwarpno hitrostjo, je teoretično in praktično nemogoče, da bi preprosta fuzijska raketa pospešila vesoljsko plovilo blizu svetlobne hitrosti - potrebe po gorivu se mnogokrat povečajo, zaradi česar bi mogla biti večina ladje namenjena shranjevanju goriva. Tuljava se tej situaciji izogne tako, da okoli ladje ustvari subwarpno cochranovo polje, kar zmanjša ladjino efektivno maso in poveča pospešek. Dejanski učinek impulznega letenja tako ni odvisel le od specifikacij fuzijskih reaktorjev, ampak tudi od sposobnosti pogajalnih tuljav. Ena najhitrejših ladij do  sedaj, kar se tiče impulzne učinkovitosti, je bila nadgradnja vrste Constitution. Ta je lahko dosegla "poln impulz" (25% svetlobne hitrosti) v le nekaj sekundah. Na drugem koncu lestvice pa je dosti kasneje razvita vrsta Ambasador, ki je do polnega impulza čakala celih 125 minut, saj je njen pospešek znašal komaj 10000 m/s^2. Ko je tok plazme stekel skozi poganjalno tuljavo, doseže izpušno cev, kjer odleti v vesolje. Če tuljava ni vklopljena, se impulzni pogon začne obnašati kot navadna Newtonska raketa z učunkovitostjo, ki je tisočkrat manjša od svoje normalne. Pri teh pogojih je izpušni sistem naravnan tako, da kompenzira nenavadno razporeditev mase ali pa je uporabljen kot izvenosni potisnik za izboljšano agilnost.
 Pri hitrostih, ki so dovolj blizu svetlobni, postane velik problem časovno nesosledje ("time dilation") za posadko zvezdnih ladij. Bližje ko ladja pluje svetlobni hitrostji, hujši postane ta efekt. Kot primer, bi pri hitrosti 0,92 c, ki je največja možna hitrost pri ladjah vrste Galaxy, stacionaren opazovalec prebil več kot dva dneva in pol, medtem ko bi posadka občutila le enega. Da bi ta efekt obdržali pod 3,5% časovnega diferenciala, je Federacija prepovedala letenje s hitrostmi višjimi od 0,25 c ali tako imenovanega polnega impulza na vseh normalnih misijah.
Ta prepoved sicer ne velja v bojnih misijah, a vendar ima časovno nesosledje prav nasproten efekt, kot bi ga bojne ladje želele. Zaradi velikih razlik v hitrosti ladij, se odzivni čas posadke namreč močno zmanjša, če ga primerjamo z reakcijskim časom nasprotnika. Velikih relarivističnih hitrosti se tako ladje nasploh izogibajo.
 Prva vesoljska plovila so potrebovala tako imenovan "obratni pogon," da so se lahko ustavila, ko so prišla na cilj, ali pa so se morala obrniti okoli in uporabiti glavni pogon za ustavljanje. Tu vidimo še eno prednost uporabe pogajalnih tuljav v impulznem motorju. Teh problemov se sedaj elegantno izognemo, saj poganjalna tuljava (relativno) majhni kinetični energiji omogoča visoko hitrost. Ko tuljavo izklopimo, se ladji v trenutku "povrne" njena normalna masa, ker pa kinetična energija ostane enaka, se hitrost nenadoma zmanjša brez potrebe po obratnem pogonu. V teoriji bi lahko samo s tuljavo nadzorovali hitrost ladje, v praksi pa to ni tako enostavno, saj se tuljave ne da preprosto naravnati na določeno jakost, ampmak je ali vklopljena, ali pa izklopljena. Tako ni mogoče nastaviti maso ladje, kot bi bilo potrebno. Načrtovalci impulznih motorjev se s tem problemom in kako bi ga presegli ubadajo že več kot stoletje, a do danes še ni bilo nekih večjih dosežkov.
|
|
