|
 Odkar so v letih 1990 nastali prvi "navidezno resnični" sistemi, se je človeška sposobnost posnemanja videza in zvokov resničnih okolji z umetno nastavitvijo izjemno razvila. Prvi VR sistemi niso bili nič kaj resnični, a v sredini enaindvajsetega stoletja so računalniki napredovali do take stopnje, kjer je VR postala uporabna kot ena glavnih vrst zabave, poleg tega pa še v mnoge druge, dosti bolj resne namene. Po koncu 3. svetovne vojne je bila tehnologija navidezne resničnosti opuščena in vse do konca 21. stoletja ni bilo skoraj nobenih simuliranih okolij.
 Največja ovira pri virtualni realnosti je bila fizična. Ne glede na to, kako dobro so računalniki projicirali slike, zvoke in ostale podrobnosti uporabniku, on vseeno ni bil v resničnem okolju. Do leta 2120 so prišle v uporabo simulacijske obleke, ki so lahko posnemale občutek tipa, a to še vedno ni bilo dobro nadomestilo za resnične objekte.
Kar je bilo potrebno narediti, so bili fizični objekti, s katerimi bi uporabnik lahko ukvarjal. To ni bilo mogoče vse do izuma replikatorja leta 2315. Replikator bazira na tehnologiji transporterja in v trenutku omogoča stvaritev resničnih objektov, hkrati pa tudi njihov izbris.
Prve holokomore so se pojavile okrog 2328. To so bile majhne sobe, oremljene z garnituro holografičnih projektorjev, ki so lahko poustvarile resnično sliko zunanjih prizorov na stene in strop. Replikator je nato materializiral objekte v sobi, ki bi se prilegali okolju (rastline in drevesa na primer). Uporabniki so nato lahko te objekte prijeli in uporabljali brez potrebe po kakšni simulacijsko-projekcijski obleki.
Zgodnje holokomore so imele precej omejitev. Nepreviden uporabnik se je lahko na primer zaletel v zid in če je bilo v sobi več oseb, so bili lahko narazen največ za velikost sobe. Največja omejitev je bila pri izdelavi oseb v komori; čeprav so bile slike oseb in živali dokaj realne, se jih uporabnik ni smel dotakniti.
Novejši modeli holokomor so te probleme prekosili; moderna holokomora po tleh sobe ustvari silno polje in če se uporabnik začne premikati, se polje začne obnašati kot tekoči trak, ki ohranja osebo na mestu. Računalnik avtomatsko odmakne replicirane objekte po komori in prilagodi holografično projekcijo, da simulira gibanje, ki naj bi ga uporabnik čutil. Replicirani objekti, ki dosežejo steno so nato dematerializirani, na steni pa se nato pojavi njegova slika, medtem pa, ko objekti s stene dosežejo prostor, so ti replicirani v realnost.
Drug izziv je predstavljal efekt "notranje deljivosti" komore. Če sta v holokomoro vstopili dve osebi in hodili v ravno nasprotni smeri, sta poprej lahko bila nrarazen največ za diagonalo sobe, preden so zadeli steno. Medtem ko efekt "tekočega traku" lahko prepriča uporabnika, da hodi v neskončnost, se pri oddaljevanju dveh oseb ta dva sploh ne oddaljujeta, kar podre iluzijo.
V modernih holokomorah računalnik zazna, da se bo kaj takega zgodilo in ustvari notranjo deljenost. Na polovici poti po holokomori, računalnik prikaže holografsko projekcijo, ki bi uporabniku prikazala pomanjšano sliko drugega uporabnika, ki se oddaljuje stran od njega. Nazadnje ta proces ustvari dve miniaturni holokomori v eni. Če se nato uporabnika ponovno približata, se proces obrne. Moderne holokomore so se sposobne deliti na mnogo podkomor, kar dovoljuje skupini ljudi, da se neodvisno ena od druge sprehajajo po programu.
Najbrž je največji dosežek v holotehnologiji izum "holomaterije". To je trdna masa, ustvarjena v holokomorni energijski mreži in nadzorovana z visoko artikuliranim računalnikom, ki poganja vlečne žarke. Čeprav so bili prvi poskusi surovi, lahko moderne holokomore ustvarijo in animirajo popolnoma resnične osebe v komori.
 Osnovni mehanizem za holokomoro je omni-direkcionalna holodioda (OHD). OHD je majhna enota (v modernih holokomorah jih je nekaj sto milijonov na kvadratni meter), ki je sposobna projicirati barvne stereoskopske slike in tridimenzionalna silna polja. OHD so vezja, natiskana na velika platna, ki so kasneje razdeljena na manjše dele v velikosti 0,61 kvadratnega metra. Normalna federacijska holokomora je sestavljena iz dvanajstih podpredelovalnih plasti v debelini 3,5 mm, ki so difuzijsko prilepljene na lahki hladilni del. Plošča se nadzoruje z optično-podatkovno mrežo, ki je podobna tistim za navadno prikazovanje. Posebne podsekcije glavnega računalnika so namenjene izključno voddenju holopalub. Spomin in hitrost teh računalnikov sta tista, ki določata, koliko in kako kompleksni so lahko programi na holopalubi.
Čeprav pogosto mislimo, da so najnovejše holokomore prav tako dobre kot resničnost, so v praksi še vedno omejitve. Tudi najboljše holokomore se lahko razdelijo le v največ dvanajst ločenih okolij. Prav tako je pomanjkljivost tudi nekompleksnost holoprogramov, ki ne izkoristijo vse tehnološke sposobnosti. Največja omejitev pa je vsekakor holomateija. Ta ostane stabilna le dokler je v energijski mreži holopalube in izgubi kohezijo v trenutku, ko je odstranjena iz holokomore.
Holokomore obstajajo v različnih velikostih in tipih; Federacija je znana po najboljših modelih in na Zemlji so ene največjih holokomor. Holokomore Zvezdne Flote so tudi eni najbolj tehnološko dovršenih, medtem ko so Ferengiji znani po najboljši in najbolj ustvarjalni zabaviščni programski opremi.
|
|
