|
Fazerji so standardna federacijska žarkovna orožja. Ta vrsta orožja je prišla v splošno uporabo okrog leta 2255, ko so zamenjali laserska orožja. Fazer je skrajšano ime za FAZni Energijski Rektifikator. Ta pojem se nanaša na osnovni proces, pri katerem se shranjena ali dovedena energija preoblikuje v drugo obliko, primerno za takojšnjo izstrelitev proti tarči, ne da bi jo bilo potrebno vmes še transformirati. Čeprav je ta izraz nekakšen ostanek, ostaja resničen v modernih fazerskih sistemih.
Fazerska energija je spuščena z naglim nadionskim efektom. Hitri nadioni so kratkoživeči subatomski delci, ki se lahko osvobodijo in tako prinesejo močno energijo jedra v posebno vrsto kristala imenovanega fushigi-no-umi.
Fazerji imajo tri različne efekte na tarčo. Pri nizkih nastavitvah (1-3 na ročnih fazerjih) je energija fazerja omejena na enostavne elektromagnetne in blage termične efekte. Ta se skoncentrira v živčnem sistemu tarče, kar mu prizadene bolečine in/ali nezvest. Pri višjih nastavitvah postane prevladujoč termičen efekt in fazer bo začel prizadejati fizično škodo. Pri nastavitvi 7 je večina fazerske energije porazdeljena enakomerna med termično in jedrsko energijo. Pogost je razkrojni efekt, kar nemudoma povzroči smrt pri večini humanoidnih oblik.
Pri nivojih višjih od 7 se fazerska energija pojavlja v obliki jederskega razkroja. Velik delež tarče je v trenutku uparjen in prenesen iz kontinuuma. Proces je smrtonosen. Višje energijske nastavitve, ki se pojavijo s fazerji tipa 3 (nastavitev 9 in več), povzročijo veliko škodo na širšem območju. Te nastavitve so zaradi relativno visoke porabe energije redko uporabljene. En sam strel iz fazerja z nastavitvijo 10 porabi 25-krat več energije kot strel iz takega z nastavitvijo 7. Nastavitev 16 je energetsko še bolj potratna, saj porabi 315 krat več energije.
Zvezdna flota je skozi leta uporabljala najrazličnejše vrste fazerjev, vse pa se da uvrstiti v točno določen tip. Tipi so razdeljeni na količino energije, ki jo fazer lahko odda z enim strelom. Tip fazerja očitno ni odvisen od hitrosti streljanja, niti je ne omejuje. Večina majhnih fazerjev ima en sam oddajnik energije. Večji in novejši fazerji pa so sestavljeni iz skupine večih oddajnikov, postavljenih v linearni razpored. Ti uporabljajo sklapljanje sil, kar dovoljuje da se energija iz enega oddajnika takoj in skoraj brez izgub prenese na drugega. Proces se lahko ponovlja skoraj v neskončnost. To daje tem orožjem mnogo prednosti. Ena takih prednosti je ta, da se lahko energija celotne skupine oddajnikov sprosti skozi en sam oddajnik v vrsti. Žarki takega fazerja so lahko dalje časa prižgani, kakor tudi skrajšajo čas polnjenja in hlajenja, saj je energija razporrejena na mnogo oddajnikov. Povrhu tega odvečna hrana za majhne skupine oddajnikov v vrsti poveča odpornost sistema proti poškodbam v boju. Poškodba enega oddajnika tako ne uniči cele skupine, saj še vedno delujejo ostali oddajniki. Dolga vrsta oddajnkov lahko vso ognjeno moč vsakega oddajnika prenese v en sam žarek. Ladja opremljena z več ločenimi oddajniki, mora posamezne žarke pravilno povezati, da ima fazer enak učinek, česar pa strelni oboki orožja ne omogočajo vedno.
FAZER TIPA 1
To je majhna ročna enota, velika pripližno kot paket igralnih kart. Sposobni so streljati nastavitve do 8, kar povzroči popolno uparitev humanoidov, hkrati pa je tudi 50% prizadete materije prenesene iz kontinuuma.
FAZER TIPA 2
To je večja ročna enota. Zgodnji modeli fazerja tipa 2 so bili praktično fazerji tipa 1, ki so bili pritrjeni na ročaj pištole. Novejši modeli istega orožja pa nimajo veliko skupnega z majhnimi modeli. Moderni fazerji tipa 2 lahko streljajo nastavitve do 16, kar povzroči uničenje 3900 ton skale z 0,28 sekundnim strelom.
FAZER TIPA 3
Tip 3 je večja verzija tipa 2. Ima obliko puške in je sposobna enakega viška, kot tip 2. Pozitivne strani tipa 3 so do 50% višja energijska rezerva, sistem za iskanje večih tarč hkrati in girostabilizatorski sistem. V novejše fazerske puške tipa 3 so bile vgrajeni enaki merilni sistemi kot na težkih fazerskih puškah. Ko je konec leta 2370 postala Dominionska nevarnost velika, se je zvezdna flota odločila opremiti svoje sile z močnejšim modelom fazerske puške. Projektu moderne fazerske puške sta vladala dva glavna načrta. Prva je bila težka fazerska puška, druga pa kompresijska fazerska puška.
Kompresijska fazerska puška:
Kompresijska puška temelji na enostavnosti. Sprožilni LiCu 521 kristal je bil namazan z atomi arzenika in molekulami trisilinata, kar bi omejilo fazerski energijski sprožilec. Namazani materiali so preusmerili majhen del sproščene energije in ustvarili nabojno mejo med sprožilnim kristalom ter Sarijovim keleridnim energijskim kristalom. To je omejilo oziroma kompresiralo žarek, da je streljal le 200 pikosekund (1 ps = 10^-12 s). To bi izstrelilo celoten energijski višek v žarku, ki bi bil dolg 6 cm, kar bi neverjetno povečalo intenziteto takega strela in učinek na tarči.
Čeprav je od obeh načrtov puške, kompresijska dosti bolj enostavna, je bilo med njenim razvijanjem veliko težav. Večina teh težav je izvirala iz vročinskih poškodb sprožilnega kristala, saj je intenziteta energije, ki potuje po njem prevelika. Pri prvih modelih te puške je bila povprečna doba streljanja 9,6 nanosekund (1 ns = 10^-9 s), kar predstavlja 48 strelov. To je bilo dosti manj, kot bi bilo zaželeno. Nato so prenovili obliko oddajnika, kar je dobo uspelo povečati na 28 ns, a tudi to še ni bilo dovolj za bojiščno pusko. Rešitev je bil dodatek dveh velikih hladilnih sistemov, po enega na vsaki strani puške. To je dvignilo življenjsko dobo kristala na 600 ns ali 3000 strelov. Zvezdni floti se je zdelo, da je to ravno prav, zato je pohitela s proizvodnjo in dobavo te puške na bojišča.
Puška vseeno nikoli ni bila uspešna, še manj zaželena, ker so hladilni sistemi, ki so puško omogočili, le to napravili izjemno težko. Tako niso bile uporabne pri streljanju na dolge razdalje. Oddajni kristal je bil tudi izjemno občutljiv na vremenske pogoje in če zanje niso pravilno poskrbeli, se je lahko pojavila razpoka. Ta napaka je pogostokrat pripeljala do termične eksplozije pri prvem naslednjem strelu. Čeprav so jo dovedli nekaterim planetarnim enotam in štirim ladjam vrste Intrepid. Nekaj takih eksplozij je Floto prisililo, da je puško umaknila iz uporabe kmalu po njeni predstavitvi leta 2371. Danes je ne uporablja nihče več.
Težka fazerska puška:
Ta puška naj bi bila dosti večja in zapletenejša od svoje tekmice, kompresijske puške. Fazerski žarek je sposobna streljati ali v obliki žarka ali pa v obliki energijskega pulza različnih dolžin. Namesto, da bi mešali materiale v sprožilnem kristalu, je ekipa, ki je to puško načrtovala, izdelala majhne izolinearne enote, ki imajo lastnosti umetne inteligence. Ti imajo popolno kontrolo nad sprožilnimi kristali v puški. Med testiranjem se je izkazalo, da je ta način izjemno učinkovit, saj ni bilo nikakršnih zapletov. Uporaba računalniškega nadzora je tudi učinkovita pri spreminjanju karakteristik žarka. Enostavnost tega spreminjanja se je izkazala tudi za zelo učinkovito pri boju z Borgi.
Težka puška vsebuje dosti bolj natančen sistem za merjenje, močnejši girostabilizator in večjo zalogo energije. Maksimalna nastavitev težke fazerske puške je 18. Merilni sistem skušajo sedaj namestiti tudi na prvotne fazerske puške tipa 3. Prvi model težke puške je imel duranijev sloj na cevi, a praktična uporaba je pokazala, da to ni potrebno, zato je bil naslednji model izdan brez tega dodatka.
FAZER TIPA 4
Fazer tipa 4 je srednjih velikosti in je primeren za vgraditev v manjša vozila kot so čolni.
FAZER TIPA 10
Od leta 2364 je bilo to najmočnejše žarkovno orožje na krovih federacijskih ladij. Predstavljali so tudi glavno oborožitev na največjih ladjah tistega časa, na vrsti Galaxy.
FAZER TIPA 12
Zaradi varnostnih razlogov, so bili ti fazerji prej označeni kot 10+. Fazerji tipa 12 so bili glavni planetarni obrambni sistemi in tudi glavna oborožitev večjih vesoljskih postaj od leta 2363. Menili so, da tip 12 ni primeren za uporabo na zvezdnih ladjah, ker porabijo prevelike količine energije in ker je naprava precej velika. Leta 2368 pa se je to nekoliko spremenilo. Elektrarna na ladjah vrste Sovereign je proizvedla velike količine energije, kar je bilo dovolj za napajanje fazerjev tipa 12, hkrati pa so tehnološke izboljšave tehnologijo nekoliko skrčile. Glavna oborožitev novih Sovereignov je tako fazer tipa 12, ta pa je hkrati tudi načrtovan za vrsto Prometheus, ki je trenutno v razvoju. Trenutno so to najmočnejši fazerji v federacijski uporabi.
PULZNO FAZERSKI TIP
Dolgo časa je že znano, da ima prvotni zadetek fazerskega strela največji učinek na ščitne sisteme. Mnoge kulture so tako videle priložnost, kako izboljšati učinkovitost proti ščitom in so začele razvijati pulzne topove. To je orožje, ki strelja ogromno majhnih stisnjenih energijskih sunkov, namesto daljšega curka. Prve federacijske ladje, na primer vrsta Constitution, so imele tako orožje, a kot vedno ni bilo brez slabih strani. Tehnologija je zapletena in zato težko natančno obvladljiva, to pa povzroči slabši nadzor nad karakteristikam žarka. Etika je od Federacije zahtevala, da je na njihovih ladjah vedno popoln nadzor nad orožjem, če ne želijo uporabljati smrtonosne sile. Etika pa niti ni edina, ki potrebuje tak nadzor. Ogromno znanstvenih eksperimentov poteka s pomočjo orožja, saj je ta vir energije, da potečejo določene reakcije. Tako se je federacija kmalu oddaljila od svojih pulznih topov in jih na prenovljeni verziji Constitutiona leta 2270 že zamenjala s hitrim rafalom. Ta je bil nekakšen kompromis med pulznim topom in stalnim žarkom. Nadaljni načrti so se od pulznih topov še bolj oddaljili, a osnovna fazerska oprema na ladjah vseeno omogoča relativno kratke rafale. Tako je to postala in ostala federacijska prepoznavna taktika.
Pulzni topovi so bili v Zvezdno floto ponovno uvedeni z razvojem Defianta. Defiant je ladja namenjena izključno za boj in njeni načrtovalci niso imeli nobenega interesa opravljati znanstvene eksperimente. Ladja je bila zato še najbolje smrtonosna, če se je ravnala po principu: "Ne jemlji zapornikov." Defiantova osnovna oborožitev so štirje težki pulzni topovi, ki streljajo zelo tesno stisnjene rafale fazne energije, kar poveča uničenje na ščitnih sistemih. Visoka skupna energija, dovedena v kratkem času, v kombinaciji s hitrimi rafali, poveča učinkovitost proti modernim ščitnim sistemom. Njihova moč se da opisati najbolje z izrazom uničujoča.
Na njeni prvi aktivni misiji, se je U.S.S. Defiant srečala s skupino Dominionskih Napadalnih Ladij. Te so uspešno zdržale strele iz ladje vrst Galaxy, ki je bila do takrat ena najmočnejših, Defiant pa je s svojimi pulznimi topovi z lahkoto prodrl skozi ščite in jih onesposobil v nekaj trenutkih. Naknadne bojne izkušnje so pokazale veliko vrednost teh oborožitvenih sistemov, zato so trenutno v razvojni fazi še za ostale ladje.
|
|
