|
Po mnogih standardih je sopomenka za vesolje prazen prostor, v realnosti pa ta oznaka ne drži. V vesoju je ogromno materiala, ki zapolnjuje medzvezdni prostor. Večina dega materiala je v velikosti atomov, a negaj ga je tudi v obliki mikrometeoritov in drugih podobnih razbitin. Vse to predstavlja veliko potencialno nevarnost nezaščitenim ladjam, ki potujejo pri relativno visokih hitrostih ali v warpu. Kinetična energija enogramskega delca pri hitrosti 0,25 c je večja od 2,8 terajoula (TJ = 1*10^12 J), kar je dovolj za uparitev več kot enega kubičnega metra tritanija.
 Navigacijski deflektor je načrtovan zato, da ladje ščiti pred to nevarnostjo. Kot stranjska veja tehnologije vlečnega žarka, navigacijski deflektor uporablja generator, katerega vir je gravitonska polariteta. S proizvedeno energijo napaja ojačevalec podprostorskih poljskih popačitev, ki projicira silni žarek pred ladjo. Do je dovolj, da odbije večino materiala iz poti plovila dosti preden bi prišlo do zadetka. Navigacijski deflektor je ponavadi ena največjih komponent ladje, še posebno, ker je največkrat kombiniran z glavnim senzorjem. Na Federacijskih ladjah je deflektor ponavadi ravna ali konkavna ploskev, locirana na sprednji strani ladje, pred inženirskim oddelkom. Tu je zato, da mu daje prost pogled pred ladjo. Deflektorji so tipično vrtljivi do približno 7° od normalnega pogleda.
 Podprostorske poljske tujave so uporabljene za razdelitev deflektorskega učinka na dve komponenti. Prva je serija paraboličnih ščitov, ki se raztezajo celo do dveh kilometrov pred ladjo. Moč teh ščitov je majhna, a zadostna, da preusmeri vodikove atome medzvezdnega medija in ostale subatomske delce, ki bi se lahko izognili deflektorskemu žarku. Medtem, ko je ladja v warpu, bodo vsi delci, ki bodo zadevali ta polja, odhiteli po površini ščita in potovali preko ladjinega warpnega polja. To povzroča, da se svetlikajo, kar napravi efekt "mavrične sledi," ko prepotujejo ladjo. Te sledi so tako svetle, da jih nepoznavalci tehnologije pogosto zamenjujejo za utrinke.
 Navigacijski ščiti imajo še eno zanimivo lastnost; namreč, da so imuni na lasersko orožje. Razlog temu je v efektu trans-statičnega pretoka, ki se pojavi kot stranski produkt procesa deflekcije. Preden laserska svetloba trči ob polje deflektorja, se tu ustvari majhen portal v podprostor, kar povzroči, da laser nedolžno vstopi v to domeno. Ker laser ni zaprt v podprostoru, bo ponovno vstopil v normalno vesolje nekaj milisekund kasneje, takrat pa bo žarek že nekaj svetlobnih sekund daleč. Ker žarek nikoli dejansko ne zadene deflektorja ali trupa ladje, je moč napada nerelavantna. Ta proces pa kakorkoli ne pomeni več resne obrambe, saj je za večino glavnih sil lasersko orožje zastarelo.
Drugi del navigacijsko deflektorskega sistema je močan vlečni / deflektorski žarek, ki se razteza tisoče kilometrov pred ladjo. Ta je zadolžen, da odmika iz ladjine poti večje objekte, ki bi lahko predstavljali večjo nevarnost ladji.
|
|
