Premislek v maju

Gregor
06 Maj 2011

Ti dnevi mi dajo misliti. Veliko ljudi, veliko mejlov, še več misli. Malo manj dejanj. Mogoče malo bloganja.

Kot piše na začetku tega spletišča, komunikacija je ključ. Čim več - z mero. Ne moremo vsega skomunicirati. Na osnovi znanja, intuicije, zaupanja skomuniciram tisto, kar menim, da bo pomagalo sogovorniku natančneje narediti naslednje dejanje. Za kar ni skomunicirano in mi poraja vprašanja in dvome, se naslonim na zaupanje do sogovornika. Zaupanje imam če se počutim varnega. Varnost pa lahko so-ustvarim s sogovornikom. 

Potem tudi bolj zaupava. Več tvegava. Predvsem lastne napake. V kontekstu ne ravno tvorne odločitve.

Je pa zaupanje trenutno na svetu še vedno krhko. In podrejeno termodinamiki. Ko se razbije, ga ni moč več sestaviti nazaj. A mislim, da zaupanje lahko pridobi na moči in se osvobi termodinamike. Toda sedaj je preveč strahu v meni in okoli mene, da bom prizadet... Torej ta naslednji korak za zaupanje ostane. Kajti sedaj delamo na tem, da sploh razumemo, da je zaupanje pomembno in posledično, da je lahko neodvisno od ranljivosti. Da se ne razblini ob prvi resni izgubi varnega okolja.

Do takrat pa lahko delamo na ojačanju zaupanja in boljših pogojih vzpostavljanja varnosti.

Če varnost primerjam z okoliščinami, kjer se zgodi zaupanje, je zaupanje stanje. V določeni (fizično) stanje padem. Se tam znajdem. Ni korakov/postopkov kako tja priti/pasti/se znajti. Enostavno se znajdeš. Kar pa lahko gradim postopoma je okoliščine, ki bodo povečale verjetnost, da v to stanje padem. 

V zaupanje padem. Da se poveča verjetnost, da v zaupanjem padem, pa lahko delam na povečanju občutka varnosti.

Hvala, Dragana.

slo / eng