Premislek

Gregor
19 Marec 2011

Nenavadno odvijanje zadev danes. Najprej hotela z Marjeto na premiero April Veselko v Maribor. Pa se pokvarijo vrata od avta. Vzame to pol ure, da se razreši zadeva. Še vedno dovolj časa, da se pride na izi v Mb. Zapeljeva na obvoznico in tam gneča zaradi nesreče. Zamudiva se toliko, da bi moral kar hiteti do Mb, tega si pa ne želim. Zato greva na pivo. Tam se odločiva, da greva na prvi dan festivala Pajek. Tam se prekmalu namalava in zato hengava. Jaz čemern.

Se ne morem odločit ali mi je za živet. Mimoidoči me pozdravljajo in zabavajo z dovtipi. Nekako prilezem do osme ure, ko se začne zadeva. Pri prvi se izkaže, da je tipo jako simpa in konkurenca Gyuli pri gyulovi upodobitvi Jezusa. To, da nisem nič rekel o performansu, pove svoje.

Počakam še na Ferlinovo predstavo. Odličen čut za koreografijo posameznih delov. Nastavek odličen. Vendar ideja močna kvečjemu za pol ure. Pri meni še manj. Pri tretji točki že zgubi na moči, ki je ne uporabi (torej trenutek šibkosti v koreografiji), da bi spletel dalje. Postane mi dolgčas. Lahko bi sedel in gledal do konca in enostavno užival v njegovi umetelnosti koreografiranja. A se mi preprosto ne da. Predlagam umik. In z Marjeto odrineva domov.

Seveda mi stvari ne dajo miru. Predvsem pa si ne dam miru pred sabo. Je samo dan tak, da se mi pač ne gleda plesnih predstav? Ali mi ni do vrveža okoli samega dogodka? Mogoče še odzvanja četrtkova predstava 39 v Novem mestu? Mi je padla toleranca tega, kar še lahko gledam?

Marjeti razlagam, da sem zopet pri tisti misli, da z 39 tudi res zaključim z umetniško kariero. Pa ne ker ne bi imel rad tega. Jasno mi je, da gre ustvarjanje z roko v roki z vsem vrvežem okoli tega. Sem se trudil, da bi užival v tem. A ne uživam. Sem naredil poskuse uživanja, razuemvanja zakaj ne uživam. Uživam z ljudmi, pa če je na dogodku ali ne. A tu vse preveč leti naokoli zame. Kako si? In res odgovorim kako sem. Kaj delaš? In povem, kaj delam. A to dvoje je dejansko obremenjujoče za ljudi, ki pridemo na dogodke kot je otvoritev.

Seveda priznam, da godi pozornost. Iskrena ali ne. A tudi če vključim godenje v enačbo, se računica glede uživanja na dogodkih ne izide kaj bolje.

Torej mi je do ustvarjanja. Podobno kot potovanja. Zelo veliko bi potoval, če bi me lahko prežarčili (beam me up Scotty) na cilj potovanja in bi potem lahko delal. Torej fajn bi bilo, da bi me kar prežarčili v delovno okolje in delamo. A to ne gre. Ustvarjanje brez tudi tega konteksta ne gre. Tako kot potovanje ni več potovanje, če izključiš fizično premikanje od točke a do točke b, kjer se bo delo šele zgodilo.

Kar me spomni na misel, ki se mi je porodila sedeč v zadnji vrsti s kolegi, kjer smo zrli v druge kolege pred nami. Razumel sem, da bi lahko delal s komerkoli iz občinstva. In da bi delali odlično in rezultati bi bili fenomenalni. Imam pač ta jebeni čut za delo skupaj, za sodelovanje in da iz tega rata nekaj fenomenalnega. No, vsaj za ustvarjalce, he he.

Nič, grem nazaj plest 39, da ga napletem do njegovega groba. Juhu.

slo / eng