Tkolektivnos

je štiriletni mednarodni kolektivni projekt sestavljen iz štirih plasti, ki se imenujejo Odnos, Zanos, Prenos in Tkolektivnos. Os projekta je raziskovanje, metodično preizpraševanje in uporaba improvizacije v umetnosti in širše v vsakdanu. Na projektu kontinuirano dela jedrna skupina sestavljena iz Kolektiva Federacija in drugih umetnikov z različnih področij. Pretočnost v projektu se vzpostavlja z izmenjavo različnih estetik, vizij, izkušenj in znanja novim uporabnikom in ustvarjalcem projekta. Zato »t« s konca besede kolektivnost damo na začetek te besede.
 

(tole ne bo razmljiv sestavek)

V nedeljo popoldne imam intenziven pogovor s Senko Anastasovo, ki sodeluje pri B-strani. Potem se še malo pogovarjam z Darinko Novak. In še en močan udarec navdiha.

Navdih se je vnel ob razmišljanju devetih polj diagrama Darinke Novak in tangrama s 7 deli za oblikovanje spletne strani za Dinamične prostore. Zamislil sem si, da uporabil sedem polj tangrama in dve smeri gibanja: v globino spleta in na površino spleta. S Senko sva se pogovarjala o njeni odlični ideji slovarja in to na zelo podoben način kot pri After Task projektu med Polom in Anito, kjer Anita Polu daje naloge, na katere ta odgovarja; ali pa pri projektu z Zaimonom, kjer gremo od enega predloga/dogovora do drugega. Senka je omenila, da bi slovar nastajal kot vnos ljudi v slovar kot tisti slovar medijskih znakov, ki jih razumeta samo dva uporabnika in nihče več.

Vmes pomislim, da bo mogoče knjiga dogovorov sploh ne bo še izdana do trenutka, ko bo Vnos dokončan. Vnos.

Seveda! Eureka! Vnos. Spletna različica Vnosa bo narejena tako, da bo tkala vse vezi z resničnim svetom (ali kakorkoli mu že rečemo). Uporabnik sam bo moral vnašati svoje vsebine v Vnos in rezultat bo, da postaneš član Kolektiva Federacija. In ti vnosi bodo podaljški Knjige dogovorov še preden bo Knjiga sploh nastala.

Zmes med vprašalnikom (kvizom), preverjanjem znanja, intuicije, fizičnega premikanja v prostorčasu... tudi organizacijska in druga znanja bodo vključena. Patentirano.

 

 

Toliko konvergence že dolgo ne. Ob branju omenjene knjige Postajanje majkom, kjer sem ravnokar zasledil radikalen izhod (no, jaz bi raje rekel pohod) v to, kar ljudje-ženske-matere čutite, da ste. Ta radikalnost se poveže z nekim drugim gibanjem ljudje-moški-očetje oziroma bratstvom, pajdaštvom (complicity), vraštvom (vrač) v gibanju, ki sem ga spoznal pred dobrim letom in pol: radical faeries (radikalni vilinci).

To gibanje že vključuje humor, igro, smeh, radost, ki jih radikalen pohod ljudje-ženske-matere po mojem potrebuje in že vsebuje. Ta radikalna konvergenca ali konvergenca k radikalnosti kot pospešku nikoli ne bo zgledala kot revolucija, kar pomeni, da bo vedno tu in zdaj in takoj in nikoli več.

Kako potem drugače odzvanja misel na verigo, mrežo in preplet življenj mojih prednikov, da sem tu.

Ta preplet nekako nadaljujem s svojima sestrama, kar sem razširil na delo z mojo mamo, s podobo/občutenjem očeta in širše krvne družine. Ta družinski preplet se poveže z mojim občutenjem prijateljev kot del družine in nastane širše ne samo krvni, pač pa tudi duhovni preplet, duhovna družina. Ravno danes naju je Martina predstavila Otoji kot duhovna strica.

Seveda je tu tudi močna želja, da ti tokovi konvergirajo v eno(tno) gibanje, ki ima ime Vnos. Mislim, da to dela moja končnost, minljivost. Razpoznavam hkrati, da mi ni do konvergence na eno osnovo, na eno enoto, eno gibanje. Prej me zanima konvergenca kot stroj (stroj-želja?), ki gibanja, ki konvergirajo v Vnos, k Vnosu, predrugači, jih prezrcali v druge razsežnosti, da dobijo tisto razdaljo med sabo-tu in sabo-druga-razsežnost, ki je potrebna, da se rodi humor, igra, smeh, radost.

Seveda se to že dogaja. Lahko bi rekel, da se ravno zaradi humorja, smeha, igre, radosti ustvarja v prejšnjem odstavku omenjena razdalja (distanca). Če pa rizomatsko sledim koreninam (v smislu radikalnosti), pa zagledam medsebojno rojevanje humorja, smeha, radosti, igre in distance, premisleka, druge razsežnosti.

In iz te medsebojnosti sem uspel privleči pričujoče besedilo.

Nekako se vse nabira. Nisem vama še sporočil, da me žene delati na Vnosu kot četrtemu delu Tkolektivnosa, da me preganja ideja arhiviranja in dokumentiranja, da sem še vedno pripadnik reka Timona Jelena "Trenutek, ko trenutek ustvari lastno dokumentacijo, postane dogodek. Ravnokar je ta trenutek postal dogodek".

Te dni, ko sem vama želel sporočiti, da me vse to žene in peče in zanima, sta se mi v rokah znašli knjigi Jean Geneta Zaljubljeni jetnik in zbirka spisov Postajanje majkom u vreme neoliberalnog kapitalizma. Geneta je prevedla Suzana Koncut in mi ga toplo priporočila kot najboljšo knjigo, ki jo je Genet napisal. Postajanje majkom mi je dala Dragana Alfirević. No, dala mi jo je, da jo berem. Posodila. V zvezi s to knjigo namerava narediti dogodek decembra 2014 v Ljubljani.

Obe knjigi sem z veseljem začel brati skupaj, saj me je prejšnji par knjig Badioujev Sveti Pavel in Radharanijina pesniška zbirka Bull-roarer močno presenetil in navdušil ob hkratnem prebiranju. Obe knjigi sta me nagovorili in navdušili že na začetnih straneh.

In nato sem tega lenobnega sobotnega popoldneva šel še po knjigo Darinka Novak in - mogoče se vama je že zdelo tole vse očitno - odprle so se mi oči, da skupaj s še ne izdano knjigo dogovorov, tvori ta kvartet knjig pogled na simptomatiko (ali simptomat kot pravi Gregor Kamnikar v u3pu) teme Vnosa (arhiviranje, dokumentiranje), kolektiva Federacija, zavoda Federacija ter naših osebnih zgodb.

En zaključek že samo iz naslovov knjig in njihovih avtorjev potegnem. Pri vseh naslovi in imena v pozitivnem smislu zavajajo. Genet ni fokusiran na svoje zasebno življenje v smislu, da piše o svojih ljubimcih. Postajanje majkom ni knjiga z navodili, nasveti, Darinka Novak ni oseba, knjiga dogovorov nima ničesar z dogovori iz vsakdanjega življenja. Vsaj ne na prvo žogo.

In plaz se usuje, ko pomislim še na Suzano in Dragano seveda poleg vaju dveh kot umetnic, žensk, mater, žena... in jaz en korevilinec, kvir, vilko-seksualec :-), kjer se pletejo te ideje.

Seveda želim sodelovati. A kako? Premisliti tudi kolektivnost, zopet in znova in neumorno do konca, ki ga ni in ni, ker se kolektiv nikoli ni začel in v tem smislu ne potrebuje arhiva. Kar potrebuje arhiv je prav to gibanje, to valovanje še-ne/že, nikoli začetek, nikoli konec, nekje vmes, nikoli tam, kjer želim biti (a ni želja torej časovno pogojena in da ostane živa, si odteguje izpolnitev v strahu, da bi izpolnjena in se bo spraševala "kaj pa zdaj?" ko bo izpolnjena umirala).

Seveda pomislim na finance. A to je onkraj financ, onkraj "preživeti moram". Ne bom preživel, če ne bom tega delal, kar me žene. Tako kot vsi drugi.

Seveda sedaj še program, še izhodiščne ideje? Središčne ideje so. Rastejo in medias res.

Zagledal sem recimo, da je lahko Tkolektivnos nekako vpet me Darinko Novak in knjigo dogovorov. Ta napetost, to presnavljanje, ta preobrazba (ena izmed njih) Darinke v knjigo dogovorov je privlačna za preučevanje. Izvedeti njeno gostoto.

Zbrati želim čimveč podatkov objavljenih in neobljavljenih in jih predelati, obdelati, vključiti v Vnos: audio, video, napisano, izvedeno, doživeto. In vse to preplesti z odnosi, ki so se pletli, razpletli...

Kot pravi Deleuze in Guattari: umetnost je ustvarjanje spomenikov. Narediti spomenik Tkolektivnosu, projektu, ki je predvidel svoj spomenik kot tisto, kar se dovrši, čeprav ni vedel, kako se bo dovršil in v čem se dovršil in je dovrševanje trajalo in še bo trajalo, čeprav mogoče ta ali kak drug Vnos vnese utvaro dovršitve.

Se mi je že zablestilo med tem pisanjem, da bi rad uporabil devet utečenih formatov za dele projekta.

Seveda bi rad uporabil vse, kar smo do sedaj domislili: audio instalacijo v muzeju, instalacijo našega pogovora in vse ostale realizacije.

Kaj če bi temu namenil divji rok: konec januarja 2015 bo 5 let od izida Darinke Novak? Dajmo, ajde, saj je potrebno samo zbrati in potem začeti.

Takole pravijo.

Soustvarite umetniško delo s Kolektivom Federacija. Na Prešernovem trgu bodo v okviru Gibanice 2013 v soboto 23.2.2013 med 11.00 in 15.00 ponudili vsem mimoidočim dogovor/score za stvaritev umetniškega izdelka, ki mu bomo težko avtorizirali. Zato Neavtorizirano. Z vami.

Neavtorizirano je ena izmed treh produkcij Federacije (Dvojnik, Zven telesne tišine) na Gibanici 2013.

Takole se je Neavtorizirano dogajalo v Mariboru. Več si lahko preberte tu. Kmalu pa bo še v Ljubljani na festivalu Gibanica v februarju 2013.

Podatki

Dogodki

Kaj je score?

kolektiv Federacija v pogovoru s Company Blu, gosti in obiskovalci
petek, 15.6.2012 ob 17.00 v Mestnem muzeju Ljubljana

Kaj je score? je del serije pogovorov, s katero želi Kolektiv Federacija nasloviti ključna vprašanja v raziskavi plesa in umetnosti v tesni povezavi s širšim družbenim okoljem. To so vprašanja, s katerimi Federacija intenzivno dela že tretje leto v okviru štiriletnega kolektivnega projekta Tkolektivnos.

Prejšnji pogovor, ki ga je imel kolektiv Federacija z Liso Nelson in gosti je nosil vprašanje “Narava improvizacije”, letos pa se posvečamo vprašanju “Kaj je score?”.

Iztočnica za pogovor:
Začnemo lahko kar pri izrazu score, ki mu v slovenščini iz mnogih razlogov (zgodovina konteksta, pomensko polje, plesna terminologija v angleščini...) težje najdemo ustrezen prevod za ta način dela. Trenutno smo se pri Federaciji odločili za izraz dogovor. Prevod pa je le vhod v večplastnost pomena tega termina.

Vabljeni vsi, ki vas tema zanima.


---


Stalna zbirka zdajšnjosti

Poletna muzejska noč

Živa instalacija z avdio vodičem v okviru Poletne muzejske noči

Sobota, 16. 6. 2012 ob 19h v Županovi sobi, z audio vodičem
Sobota, 16. 6. 2012 ob 20h v avli Mestnega muzeja Ljubljana

Ste si že kdaj želeli opazovati druge ljudi, a to ni bilo primerno?
Ste želeli opazovati njihovo obnašanje in gibanje?
Ste že kdaj prišli v muzej in so tam namesto kipov stali ljudje?
Ste si kdaj želeli, da bi se premikala tudi instalacija in ne le vi?
Ste si kdaj želeli biti  del instalacije? 
Ste že kdaj gledali stalno zbirko, ki je trajala 20 minut?
Ste?

Vse to in še več je dobrih razlogov za obisk in ogled žive instalacije z naslovom Stalna zbirka zdajšnosti, ki jo bo 16. 6. 2012 izvedel kolektiv Federacija (SLO) skupaj z gostujočim kolektivom Company Blu (IT). Instalacija z avdio vodičem bo ob 19.uri v Županovi sobi, ob 20.uri pa po izvedena različica brez avdio vodičev v avli Mestnega muzeja.


---


Zanos v muzeju

Stalna zbirka zdajšnjosti

Enkraten dogodek s Company Blu in Kolektivom Federacija

nedelja, 17. 6. 2012 ob 19h v avli Mestnega muzeja Ljubljana

Tako Company Blu kot Kolektiv Federacija svoje raziskave v plesu prednostno vodita preko serije dogovorov, tj. score-ov. To je tudi rdeča nit treh dogodkov. 

Zanimal nas je način obnašanja v muzeju in kje so ločnice med vsakdanjim življenjem, sedanjim trenutkom in pomenom časa in dokumentiranja. Vprašali smo se tudi ali je fenomen muzeja res tako neizogibno povezan le s preteklostjo.

“Muzej je, kjer so stare stvari iz starih časov” pravi deček na obisku v muzeju, ko ga voditeljica po razstavi vpraša o tem, kaj je muzej.

“Telo je že muzej vsega, kar se dogaja sedaj in sedaj se dogaja vse, kar je bilo prej in bo potem” je rekla dijakinja, ko je sedela v muzeju in razmišljala o tem, kaj dela kolektiv Federacija


---

Podatki

Avtorji

Kolektiv Federacija
Ustanovili leta 2009 Snježana Premuš, Andreja Podrzavnik, Gregor Kamnikar, ki želimo osvežiti, oživeti, spremeniti, iznajti, obnoviti, popraviti ter ponoviti ples in plesni izraz. To so vitalni pojmi, ki jih usmerjajo v sam smisel človekovega gibanja in izražanja, hkrati pa omogočajo, da preko individualnih izkušenj, pristopov, metod in vizij, prestopijo prag izoliranega ustvarjanja, ter ga obogatijo s kolektivnimi presežki in podporo. Od tod tudi ideja, da v prihodnosti kolektiv služi širšemu združenju umetnikov, ne samo s področja plesa, temveč tudi drugih umetnosti.  

Company Blu Danza
katere jedro sta Alessandro Certini in Charlotte Zerbey, je ena izmed inovativnejših italijanskih skupin sodobnega plesa v zadnjih letih. Skupina je bila ustanovljena leta 1989 z močnimi umetniško-raziskovalnimi temelji. V svojih delih se posvečajo raziskavi odnosa plesa do glasbe v živo, arhitekture in telesnosti. V ne vnaprej vzpostavljene kadre plesa vcepijo koreografske strukture v gledališkem ali virtualno-tehnološkem kontekstu vedno pozorni na kontaminacijo kadra z vizualno umetnostjo. Ta izmenjava med kulturnimi in poetičnimi ozadji omogoči privlačno izraznost in komunikacijo med plesalci, glasbeniki in vizualnimi umetniki.

http://www.companyblu.it/

Kolektiv Federacija vabi na dogodke v okviru projekta Zanos, tretjega v sklopu kolektivnega projekta Tkolektivnos. Po prvih dveh, Odnosu, leta 2010 in Prenosu, leta 2011, se letošnji Zanos ukvarja s plesom kot načinom obnašanja in vprašanjem, kaj je "score".

Vsi dogodki bodo v Mestnem muzeju Ljubljana.

petek, 15.6.2012 ob 17.00, soba počivalnica: “Kaj je “score”?”, pogovor
sobota, 16.6.2012 ob 19.00, županova soba: “Stalna zbirka zdajšnjosti”, živa instalacija z audio vodičem
sobota, 16.6.2012 ob 20.00, avla: “Stalna zbirka zdajšnjosti”, živa instalacija brez audio vodiča
nedelja, 17.6.2012 ob 19.00, avla: “Zanos v muzeju”, enkratni dogodek

Koncept: Kolektiv Federacija
Izvedba: Kolektiv Federacija, Company Blu, gostje, obiskovalci
Besedilo in glasovi pri audio vodiču: Kolektiv Federacija
Produkcija: Federacija
Partner: Mestni muzeji in galerije Ljubljana

Vsi dogodki so brezplačni

Ekipi Mestnega muzeja Ljubljana, predvsem Aleksandru Hribovšku in Blažu Peršinu, se zahvaljujemo za spoštljivo, odprto, konstrukctivno komunikacijo in sodelovanje že od leta 2010 dalje. Brez njih in vzdušja, ki ga s svojim delom vzpostavljajo v muzeju, Tkolektivnos ne bi razprl razsežnosti, ki jih je ravno s pomočjo muzeja.

Kontakt: Gregor Kamnikar
Zavod Federacija Ljubljana
Jarška cesta 14
1000 Ljubljana
+38640226981
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. @ Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. . Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

Danes so nas gibale besede. Ne grem mi od rok (natančneje od telesa), da bi sedel, mislil, govoril in se ne gibal. Potrebujem razgibati miselni okvir, ga obdržati gibkega, prilagodljivega, ko formalizira, formaldehidrira pojme, občutja.

Ples je način obnašanja.

Ples je vse, kar me pelje do neznanega. Poti do neznanega ne poznamo. Če bi jo, potem ta ne bi vodila do neznanega. Znane poti vodijo do znanega. Neznano je neznosno. Ne moreš prenesti. Lahko pa (ga) plešeš.

Mene navdihuje zbliževanje z Andrejo in Snježano (obnašanje).

Mene navdihuje podoba, da smo trenutni presek (rez) tokov zgodovine, spola, plesa, slovenije, čustev, misli, občutkov, igrivosti, improvizacije. Potem je "jaz" trenutna sestavitev tokov, preplet. Rezi so prihodi. Kot je opazila Žana, prehodi so sestavljeni iz diskretnih prihodov, stalnega pristajanja. Kot je ubesedil Gregor davno tega: ni poti, ni cilja, je korak (v njem morda naslednji). Kot je rekla Andreja: medtem ko se odločam in preverjam odločitev, globoko v sebi vem, da je vseeno kakšno odločitev bom naredila. (prihod).

Mene navdihuje ustvariti kontekst (frame; da je konkretno), ki je dovolj stabilen, da uredi asociativne povezave (vzpostavi trenutni koordinatni sistem asociativnosti) in ki je dovolj prilagodljiv in odziven, da ne zaduši zanosa, izbruha, plazu asociacij. (prehod)

To ni ples. Ples ni nič. Ples je vse. To ni ples, ples ni nič, ples je vse. To ni ples-ples ni nič-ples je vse.

Če zgornjo mantro nekaj časa ponavljam, me spomni na sceno v filmu Down by Law: I scream, you sceam, we scream, all scream for ice cream, you scream......

Obenem je zgornja mantra cikel kjer trenutno sem in iz katerega nameravam najti rešitev, ki je meni nujno potrebna, saj občutim, da so pričakovanja, kaj je ples ( morda celo kaj je dober ples), s strani neke širše publike, daleč stran od tega kar mene zanima delat in v kar verjamem. To neujemanje me žalosti in začasna rešitev 'To ni ples' me začasno pomirja.

 

 

There two communities. If someone, who belongs one of the two, quits the original community then joins another, he/she has to die in the process to transfer between two communities.

One is for the performers, the other is for audience. If the performer quits his/her community to join audience's, what kind of symbolical "death" he/she may be experienced?

Tretje srečanje me je presenetilo v svoji sproščenosti . To da so bila dve srečanji prej, res spotencira bližino. Ja, smo bili topli kipi hihitajočega mišljenja brez vnaprejšnjih predstav.

Improvizacija mi je bila super. Imam občutek, da je igranje s prostorom uspelo. Z zaprtimi očmi si spoznaval različne predmete, površine, vonjal, tipal, poslušal, skratka uporabil druge čute kot običajno. Zato se mi zdi, da nam je prostor veliko dal, sam smo se mu morali mi prilagajati, sploh, ker nismo poznali ne samega prostora, ne partnerja. Če si prišel v prostor z odprtimi očmi pa se je prostor nekako prilagajal tebi, saj si si ga že prej ogledal in si vedel, kaj pričakovati na poti. Vsa stvar se je proti koncu sprostila in začela vedno bolj razvijati, ko smo že vsi približno vedeli, kaj pričakovati. A prav nepričakovanost se mi zdi čar improvizacije. Preko trenutka reagiraš in s tem spoznavaš tudi sebe. Ko smo delali 7-min sklope je bilo nekaj drugačnega. Sicer nismo imeli zaprtih oči (ali pa), ampak je bilo raziskovanje povsem drugačno kot, ko si prisiljen mižati.

"Kot sem že na refleksiji povedala, imam predvsem pozitivne občutke glede četrtkove improvizacije. Vsak dan se osredotočamo predvsem na svoj vid, zato nam preusmeritev pozornosti  na vonj, tip, sluh v telesu zbudi drugačne občutke. Ti se lahko ne skladajo z občutjem, ki ga doživimo, ko stvari gledamo. Stvari so nam prijetne, četudi niso estetske, lepe na pogled. Zanimivo mi je bilo, da smo skozi raziskovanje prostora spoznavali partnerja v improvizaciji. Na začetku nismo bili sproščeni in zdi se mi, da je bil prostor »predmet«, ki je sprostil situacijo, da smo se prek prostora povezali tudi med seboj. Odlično se mi zdi, če greš v nek prostor prvič, da ga ne vidiš prej in si tako ne ustvariš neke slike na podlagi videnega." Naomi

Senzorični dan v muzeju.
Spoznavanje zgodovine skozi dotik. Od okostja do kamere, od zvoka do premika, od vonja do plesa, od telesa do telesa, od
vpogleda do izgleda.

Martina je zapisala po tretjem srečanju za Tkolektivnos / Prenos:
V prispevajoči četvorki v ateljeju je bilo polno razprtih teles, vsa v odročenju, megalomaniji, kroženju, s kroho in hihitanjem. Po vrhuncu se dogajanje razplasti v bolj tiho raziskovanje, ki še vedno daje, se sliši, vre iz nas, a manj klišejsko. Moja ideja, je bila kako biti čim bolj prispevajoča mravlja.

Včeraj, torej 23.5.2011 smo Tina, Ryuzo in Gregor izpeljali prve skore (od angl. "score") kot del priprave na Prenos. In se seveda zabavali, imeli plodne debate okoli izkušenj preizkšenih skorov in dobili nove ideje za nove skore za pripravo na izvedbo Prenosa.

Prenos je namenjen socializaciji improvizacije. Se pa namen spreminja in postaja, kot sem zapisal v Tkolektivnos 2011. Natančneje gre pri Prenos za poseg Tkolektivnosa v socialno polje. Zaenkrat je ideja, da se povabi k sodelovanju določeno socialno skupino in se z njo ustvari dogodek ter o tem tudi pogovori.

Prejšnje leto 2010 je bilo prvo leto dela na Tkolektivnosu in lotili smo se tudi prvega izmed štirih delov Tkolektivnosa, ki je Odnos. Tekom dela na Odnosu so se med drugim izkazale naslednje zadeve:

Mili plesalci in plesalke, zelo ljubo mi je bilo soustvarjanje v Mariboru!

Objavljeno že na wordpressu Federacije 22 mar 2010:

Prva srečanja znajo biti zahtevna in težavna. Mogoče se je danes tako na začetku tudi zdelo, a je bila splovitev dela umirjena.

slo / eng