Na začasnem naslovu najinega početja

plesna instalacija

Koncept: Radharani Pernarčič
Soustvarjanje in izvedba: Srečko Jorš, Radharani Pernarčič
Produkcija: Federacija
Projekt podprla Mestna občina Ljubljana
Zahvala Velikemu Duhu za ustvarjalnost in navdih

 

»V mojih rokah je na primer nekaj novega, nekak nov način, kako primem pipo ali vilice. Ali pa se je v vilicah pokazalo zdaj nekaj novega, to, kako se dajo prijeti, ne vem. Malo prej, ko sem hotel stopiti v svojo sobo, sem se naglo ustavil, ker sem čutil v roki mrzel predmet, ki je pritegoval mojo pažnjo z neko svojo posebno osebnostjo. Odprl sem roko in pogledal: držal sem samo kljuko pri vratih.« (Jean Paul Sartre, Gnus, 1981: 13)

Projekt se v najširšem smislu ukvarja z raziskavo različnih vrst relacij, ki jih lahko vzpostavita dva človeka, v kombinaciji z raziskavo dveh različnih modusov delovanja: igrivo-senzibilnim in utilitaristično-kategoričnim.

Performans je osnovan na nekaj strukturiranih dogovorih (scorih), ki usmerjajo sicer spontan in vsakič na novo vzpostavljen proces. Gonilo tega proscesa je raziskovalno vprašanje, kako se dinamično vzpostavljajo in spreminjajo prostor, njun medsebojni odnos ter njun posamezen odnos do prostora ali stvari v njem, če je njun medsebojni stik a) direkten, b) posreden preko pravil igre, teme, predmeta ali pa c) ko samo soobstajata. V njunem delovanju se sočasno prepletata še koncepta »play« in »game«.
Tako performerja kot zunanji opazovalci so zato skupaj v procesu sprotnega razbiranja pravil, prezpoznavanja, »kaj sploh počneta v danem trenutku«, ter odzivanja na dogajanje. V performansu se namreč ves čas prepleta povsem vsakdanje gibanje (hoja skozi, pripravljanje mize, branje časopisa itd.), ki mu v življenju botrujeta utilitaristična motivacija ter jasen pomen akcije, s skrajno igrivim in senziblnim načinom, ki išče trenuten »somatski čas« in »voljo stvari«. Sicer jasno prepoznavne prakse, ki pa dosegajo večje ali subtilne odmike od običajne motivacije in načinov izvajanja, v celoti ustvarjajo nekoliko bizarno atmosfero znotraj enega navadnega dneva dveh ljudi.
     
---


del projekta Na začasnem naslovu najinega početja
created, exhibited and performed at FACK MSUV in Novi Sad, July 2014
Co-created and performed by Srečko Jorš, Radharani Pernarčič
with special appearance by Ana Kravanja, Samo Kutin

So, what do we do? I need something to meet people with. Something that generates communication. Let’s try this:
Find a position and stay totally still in it for a given amount of time (10 min / 30 min / 15 min / 90 min) and keep on talking – continuously and without any narrative stops/breaks/pauses, apart from the split second that marks the distinction between one and another word. Sustain. If you cannot find words fast enough, gibberish is allowed. Keep the flow. Trust the flow. Observe the flow. Observe what and how you travel through.

Novisad

What remains in your feeling?
What is the next obvious action?
What is your trace like?
Have you noticed that some operations repeat?
Which layers of your consciousness, memory, brain capacity have you managed to scratch off?
Which were left untouched? Left as a yet-uncovered space?

The present installation is neither a premeditated idea of ours, nor it is a determined art format. It is a result of our trust in play.

Playing in space makes this space an instrument:
COME, PLAY ON YOUR INSTRUMENT!

del projekta Na začasnem naslovu najinega početja
performativno zvočna instalacija

17., 18., 19. in 20. september 2014
vsak dan med 17.30 in 18.30, 19.00 in 20.00 ter 20.30 in 21.30
MoTA točka, Gosposvetska 12, Ljubljana

Koncept: Radharani Pernarčič
Soustvarjalca: Srečko Jorš, Radharani Pernarčič
Koordinacija in miks zvoka: Mario Babojelić
Produkcija: Federacija

Score No. 16: ZERO DOUBT TOUR je neposredno nadaljevanje inštalacije Score No.14: SMALL BRAIN TOUR, ki je bil izveden v Novem Sadu v juliju 2014.

Za en teden med 30.6. in 6.7. 2014 lahko pridete na začasni naslov Početja na FACK MSUV v Novi Sad in nas najdete v barviti skupini umetnikov.

Čas-o-pis

Nič manj in nič več. Odpravila sva se k reševanju časa. Zavestno ali ne. Ni pomembno. Tako kot vsega drugega sva se v svojem početju lotila popredmetenja časa. Zavestno ali ne sva ga reševala nematerialnosti in nihanja med odrskim, instalacijskim, osebnim, studijskim časom. Torej sva ga potisnila v to, da je. Kot dekorativna struktura na polici meščanskega stanovanja.

V tem sva bila na trenutke prav vrhunsko prisotna in včasih prav bebavo štorasto, da sva to lepo dekorativno strukturo - spomenik času - spravila na tla.

Ja, pretendirala sva, da sva s popredmetenjem časa čas rešila tega, kar ga ogorža. Na trenutke si ga lahko videl, kako se je sprostil in razlil čez prostor, predmete, se z njimi prepletel, z nama komuniciral.

Navajena organskosti in pretočnosti ter natančne prezence, sva mu stežka sledila v njegovi popredmetenosti. Ni lahko biti predmet ali vsaj prednostno predmet. Stalno naprej sili persona, organizem, bitje, bivanje. Kako se raz-biti?

Najbrž odgovor na naslednjem Začasnem naslovu najinega početja!

slo / eng