Projekt KDO, KAJ, ZAKAJ, KAKO?

Barbara Kanc
Barbara Ribnikar
Jan Rozman
Katja Legin
Nina Fajdiga
Nataša Živković
Kaja Lorenci

Skozi leta so v Labu sodelovali tudi: Dario Cossutta, Gyula Cserepes.

Ekipa Laba je skupina ljudi, ki se je skozi tri sezone izoblikovala na svojevrsten način: zbrali so se okrog določenega tipa dela, in ne kot običajno le okrog projekta ali v kompaniji, ki jo izbere umetniški vodja. Ustvarjalci v procesu sodelujejo, ker si tega želijo in se za to vedno znova odločajo. Skupina ni zaprta sama vase in nepropustna; vsi vpleteni delajo tudi svoje projekte in/ali v različnih funkcijah delujejo v polju uprizoritvenih umetnosti. To daje procesu določeno pretočnost, saj se vplivi, znanja in interesi iz drugih projektov, kot tudi v druge projekte, prenašajo preko ljudi. Lab je zanimiv vzorec določene generacije ustvarjalcev, ki se v afinitetah in kvalitetah razlikujejo, a s skupnim delom v Labu vseeno vzpostavljajo edinstveni jezik in morda z njim nakazujejo neko novo smer, senzibilnost generacije.

Kljub temu, da v procesu sodeluje več avtorjev, bi bilo napačno reči, da gre za kolektiv. Dogovor v skupini je, da vodja projekta zastavi smer dela, vodi vaje in sprejema odločitve (kadar skupina ni složna), a na vse to se skupina sproti odziva, komentira ali predlaga drugačne rešitve. Vsak od sodelujočih ima v procesu prostor zase, vedno znova izbira kaj ga zanima, kaj si želi in na čem želi delati, pri tem pa je pomembno, da svoje potrebe jasno komunicira z ostalimi. Po drugi strani ima do skupine tudi odgovornost, da je v delu prisoten in angažiran. Tak način dela spodbuja zdrave in zrele odnose, kar močno vpliva na dobro kreativno vzdušje in primerno stopnjo podpore (varnosti) ter na drugi strani kritičnosti (izpostavljenosti) za vsakega sodelujočega. Trenja v skupini, zamere, nerazčiščeni odnosi, neizrečene emocije; vse to lahko v odločilnih trenutkih, ko je umetniško delo tik pred »rojstvom«, povozi, zamegli in uniči krhkost tega še ne vzpostavljenega. Ekipa Laba se trudi sproti ozaveščati in delati na dinamikah, ki se pojavljajo v skupini, ne ker bi šlo za terapevtsko delo, ampak zato, da bi te dinamike v najmanjši možni meri vplivale na ustvarjalno delo: ukvarjamo se sami s sabo, da bi se posledično lahko čim manj ukvarjali sami s sabo in se raje razbremenjeno posvečali ustvarjanju.

Namen procesa, ki je (vse do 4. faze) študijski in raziskovalen, je pridobivanje in poglabljanje veščin na umetniškem področju, na katerem avtorji delujejo, in kot drugo, ozaveščanje aspektov ustvarjalnega dela iz večih perspektiv/vlog (vodja, avtor, performer, sodelavec, analitik, opazovalec).

(tekst iz prijave na razpis za MOL, avtorica Katja Legin)

Fotografija iz Neforme (v okviru festivala Neposlušno), november 2013, Španski Borci
Fotografija iz Neforme (v okviru festivala Neposlušno), november 2013, Španski Borci
Prvo pismo Barbari Kanc in Dariu Cossutti v zvezi z Labom:

Draga Barbara in Dario (dame imajo prednost),
ne vem tocno kako sta in kaj se vama v zivljenju dogaja, kaksne potrebe imata glede kreativnosti itd. no, malo se mi svita. Obema sem vama omenila knjigo No acting please in oba vesta za delo, ki sem ga nekako probala razvit v svojem procesu- following. Ok, trenutno sem brez dela (vsaj takega, ki je splosno percipirano kot delo) imam pa zeljo in potrebo po nadaljevanju svojega raziskovanja- na prakticni ravni.

Ker sem zadnje case veliko sama, tudi za Pasaze sem prezivela 4 mesece sama v studiu, se mi zdi da se rabim premaknit v kontakt z ljudmi, v delo z drugimi. Iz vecih razlogov, saj vama je jasno. Po drugi strani, je moje delo v doloceni fazi, ki je se ranljiva, predvsem pa sem znotraj njega ranljiva jaz. Zato rabim neko varnost. In zato prave ljudi okoli sebe.

Evo in tako pridem do vaju. Zakaj vidva? Super se mi zdi, da se ze dolgo poznamo, imamo isto osnovo- sola. Moski in zenska - sta razlicnih spolov (vem da se slisi neumno, a mislim, da vpliva na proces). Imam obcutek, da smo na isti ravni- ne vidim se nizje ali visje od vaju. Zdi se mi, da sta oba zainteresirana za poglobljeno delo (tudi ce to ni delo, ki vodi v predstavo in ima povsem drug namen, kot v tem primeru). In se je razlogov...
Zdaj.. tole pismo je uvod in osnoven predlog. Radi bi preverila pri vaju kako sta s tem in ce vaju sploh zanima in ce ja, gremo lahko potem naprej s pogodbo dela (moj nov termin, ki predvideva, da se razjasni osnovne koordinate znotraj procesa- motivacija udelezenih(nas), cilji, time frame, vloge itd.).

Moj osnovni predlog je ta:
da se 2x ali 3x (raje slednje) dobivamo in delamo. Ena varianta je da zrihtam/o plac v SB ali kje drugje v Lj, drugo, da delamo na Kr, a smo potem omejeni na cas, ko Tomi dela (vecinoma popoldnevi in veceri).
kaj delamo in kako? Jaz bi pripravila nekaksen program iz knjige No acting please, ki se mi zdi koristen in pomemben za razvijanje kvalitet, ki me zanimajo (spontanost, zivost, odzivnost, sledenje zivemu impulzu..)+ lahko se dotaknemo tudi followinga.
Situacija? Iniciirala sem to zadevo, imam jasno sliko kaj bi rada pocela in kaj me zanima. vabim vaju zraven kot sodelavca- torej smo v dialogu glede tega kar pocnemo in se v tem poslusamo. Da ne bi bilo zmede in da ne bi fake demokracija prerasla v kaos in nejasnosti, bi vseeno predlagala, da smer procesa vodim jaz (zastavim nacin vaj- ze dolgo me zanima to preizkusiti in tip dela), a smo glede tega ves cas v dialogu, se na to odzivamo in se prilagajamo. Pa zravem damo se namen dobronamernosti!

Tako, to je v bistvu to... meni bi ogromno pomenilo, ce bi bila vidva za in bi tole realizirali skupaj. Veselim se vajinih odzivov. Ce sta za, pa ne vesta kako bi bilo to prakticno izvedljivo, se dajmo dobit in najt varianto. Ce sta za vama tudi prekopiram bukvo, da prebereta in smo vsi na istem pagu!
I got excited... write, write..
juhuhuhu... in objem
k

Tekst iz starih Katjinih zapiskov:
NO! TRAINING LAB ne cilja k rezultatu v obliki produkta, ampak se fokusira na kontinuirano poglabljanje performativnih kvalitet, veščin in tehnik skozi daljše časovno obdobje.

V času svojega magisterskega študija na AGRFTju sem se posvečala principu, ki ga imenujem Sledenje- Following in sloni na kvaliteti živosti, odzivnosti in hipnem utelešenju imaginacije. Ob tem sem ugotovila, da je princip kreativne vrste, je nekakšna praksa, ki pa tako kot večina principov in pristopov potrebuje pripravo, trening in vajo, torej razdelan način dela.

V času študija sem naletela na knjigo No acting please (knjiga je sicer namenjena igralcem, a se mi zdijo veščine in senzibilnosti, ki jih razvija, ključne za vsakega performerja- tudi plesalca), ki izhaja iz Method acting igralske tehnike, a se močno naslanja in obravnava samo pripravo v kreativnem procesu. Le ta se tiče predvsem dela performerja, tako v aspektu profesionalnega kot osebnega.  V praktičnih nalogah, ki so v knjigi opisane sem prepoznla kvalitete in pristope k delu performerja, ki gradijo prav na zgoraj izpostavljenih kvalitetah, ki me zanimajo in so fokus laboratorija:
- stik s sabo
- biti zdaj in tukaj
- ozaveščenost performerja o njegovem počutju
- kreativna uporaba prisotnega počutja v samem treningu in kreaciji
- živost
- odzivnost
- delo s čustvi
- sensory work
- delo z imaginacijo

ZAKAJ JE NO! POMEMBEN:
zame osebno, ker predstavlja naslednji korak na moji poti- razvijanje specifičnega načina dela in premik v delo z ljudmi
ker v profesionalnem svetu trening velikokrat umanjka- če že obstaja fizično ohranjanje kondicije, se le redko nadgrajuje performativno veščino
ker se mi zdi raziskava in študijski pristop nujen element razvoja mladega umetnika na njegovi poti k lastnem izrazu
ker lahko le poglabljanje znanja v specifičnem mediju pripelje do kvalitete znotraj le tega
kulturna politika nas spodbuja k inertnem ustvarjanju produktov in v uprizoritveni umetnosti ne podpira projektov, ki ne rezultirajo v predstavi, zatorej je nujno ohranjati formate, ki se tej politiki ne podrejajo in kažejo na možne drugačne načine dela in njihovo vrednost v polju umetnosti
ker veže določeno generacijo, ki se je po formalnemu izobraževanju razkropila in ponuja možnost nadaljnega sodelovanja
O CELOTNEM PROJEKTU:

Ustvarjalcem, ki vsi že več let profesionalno delujejo v polju uprizoritvenih umetnosti, ponuja zasnovan umetniški proces nekakšen most iz obdobja umetniško-raziskovalnega dela v obdobje kreacije (predstave). Projekt želi priti do umetniškega izdelka/produkcije/predstave po poti, ki ne zanika umetniškega raziskovanja, laboratorijskega dela in različnih faz ustvarjalnega procesa, temveč jih tematizira. Raziskovalni proces želi integrirati v kreacijo in produkcijo.

Dvoletni umetniški proces je sestavljen iz treh faz; vsebinsko- dramaturške in praktično-uprizoritvene, ki sta zastavljeni kot ustvarjalno raziskovanje (v obliki laboratorija) in tretje faze- konkretizacije in umetniške kreacije (predstava), v katerih gre za dva procesa lastna umetniški kreaciji:
1. studiozno raziskovanje, pridobivanje veščine, preizpraševanje medija in raziskava različnih aspektov, ki so del uprizoritvene umetnosti (performativnost, vsebina, uprizarjanje) in
2. umetniški proces konkretizacije, kompozicije in komunikacije, v katerem se manifestirajo vsi raznovrstni aspekti umetniškega ustvarjanja.

Prvi dve fazi laboratorija sta zastavljeni kot umetniški laboratorij, v katerem se brez želje po takojšnjem rezultatu sodelavci ukvarjajo tako z najosnovnejšimi elementi, kot tudi s kompleksnimi fenomeni v uprizoritveni umetnosti Gre za delo, kjer proces vodijo potrebe in interes udeležencev, ne pa pritisk časa in obremenjenost s končnim produktom. Umetniški proces bo skozi različne formate v različnih fazah ves čas izpostavljen javnosti (od povabljenih sodelavcev, strokovne publike do širše javnosti), kar ekipi Laba omogoča kontinuirano eksperimentiranje tako v formatiranju kot v performiranju dogodkov v komunikaciji s »publiko«. Fazno delo, ki se vseskozi izpostavlja javnosti je lahko ključ do bolj zrele, premišljene in z večjo distanco ustvarjene končne produkcijske forme- predstave, saj daje ustvarjalcem čas, da se v delo igrivo poglobijo (laboratorij), hkrati pa priložnost, da delo delijo z javnostjo (produkcijske forme). Izpostavljanje procesa javnosti omogoča povratno informacijo ustvarjalcem o njihovem delu (razkrivanje slepih peg), ter možnost, da te informacije integrirajo v nadaljne delo.

Laboratorij je zasnovan v treh sklopih: performativnem, vsebinsko-dramaturškem in uprizoritvenem. V procesu so v ločenih sklopih, da bi se z vsakim od njih lažje poglobljeno ukvarjali in ga opazovali in ne ker bi bili neodvisni en od drugega. Osnoven princip v procesu je analizirati kompleksno celoto, osvetliti njene posamezne dele, jih preučiti, da bi jih jasneje razumeli in s tem videli v kakšni soodvisnosti so drug z drugim in s celoto.

(tekst iz prijave na razpis za Opus mladega ustvarjalca- MK, avtorica K. Legin)

---

FAZA: KAJ, ZAKAJ? (vsebina, dramaturgija)
Prva faza projekta je posvečena raziskavi, tematizaciji in problematiziciji vsebin (na nivoju lastne izkušnje kot tudi širše v umetnosti). Od vprašanj o najširših motivacijah in izborih vsebin v kreativnih procesih (zakaj in o čem se dela predstava) do vprašanja vsebinske nujnosti, zaradi katere je potrebno, vredno in smiselno stopiti na oder.

S fokusom na: prepoznavanju esence, poante, pomena; raziskavi, nabiranju in analizi raznovrstnega materiala; prepoznavanju in raziskavi konteksta; oblikovanju jasnih stališč; izboru ključnih idej in sestavljanju le teh v dramaturško, smiselno vsebinsko celoto; kompoziciji/strukturi na vsebinski ravni/ dramaturgiji; prehodu v drugi sklop: potencialni izrazi/uprizoritvene startegije določene teme.
(tekst iz prijave na razpis MK)

SHEMA tematik Počasnosti:

pocasnost

S klikom na to vrstico si lahko prenesete analizo Počasnosti po poglavjih (datoteka v obliki pdf).

Odprto srečanje: Piknik Krušče
Namen odprtega srečanja je z zainteresirano javnostjo deliti in preveriti uvide, ugotovitve in vsebinske linije, ki se skozi raziskovalno delo razvijejo in na ta način razširiti krog udeležencev diskusije o vprašanju vsebine v umetnosti in izbranega materiala ekipe (romana Milana Kundere Počasnost).




Fotografije iz Piknika na Kruščah- neformalno srečanja: We feed you, you feedback

---

FAZA: KAKO? (uprizarjanje)

Z že razdelanimi vsebinami iz prve faze (KAJ, ZAKAJ?) se v drugem, uprizoritvenem delu začne z njimi ukvarjati tudi v praktičnem smislu, z uprizoritvenimi orodji, startegijami in postopki.
Fokus je na:
- odrskih sredstvih
- načinih uprizarjanja/kodih
- postopkih in strategijah
- tem s kakšnimi uprizoritvenimi metodami poudarim izbrano poanto, podčrtam določeno dramaturško linijo
- kontaktu/komunikaciju s publiko, odnosu do publike, sporočanju
- režijskih poljih: vizualno- vse kar vidiš (vključno s teatrom samim, izrazi performerjev..) zvočno- vse kar slišiš (spet vse kar je že v prostoru, glasba, govor...), igralec: režiser (kako voditi performerja skozi proces), dramaturgija- kako je strukturiran odrski dogodek (od dejanja, do cele predstave, vključno s prihodom gledalcev )
- kompoziciji, komponiranju (struktura, tempo, ritem..)

Javni prikazi - SKICE - omogočajo, ustvarjalcem, da v prisotnosti publike, v performativnem in uprizoritvenem smislu, preverjajo jasnost in artikuliranost manjših zaključenih celot in učinkovitost uporabljenih principov, strategij, postopkov, ki jih raziskujejo v laboratorijskem delu.

(tekst iz prijave na razpis MK)

Dodati: video clipe iz SKIC
Odprta vaja: 23. november 2014, Španski Borci, Bralnica:
Video

SKICA POČASNOST 1: 28. Januar 2015, Narodni Dom Maribor (Nagib):
Video

bo nadgradnja, rezultat večletnega procesa- v obliki predstave, ki vsebinsko izhaja iz romana Milana Kundere Počasnost. Roman je bil izbran zaradi svoje osrednje teme, ki jo nakazuje že sam naslov in sovpada s procesom Laba: počasnost ozr. jemanje časa za vsak korak procesa in uživanje v tej procesualnosti. Predstava želi glavno temo romana - čas - izpostaviti na vsebinski ravni, hkrati pa jo preizprašati tudi na nivoju same uprizoritve- gledališkega časa. Poleg teme časa (predvsem počasnost vs. hitrost) so središčne tudi teme užitka, slave in idealizacije. Te so danes morda celo bolj aktualne kot leta 1994, ko je bil roman napisan.

Pri romanu, kot tudi predstavi, ne gre za moraliziranje v zvezi s tem, kako danes preveč hitimo; kako nas je ideja o slavi zasužnjila in vpliva na naše delovanje v svetu; kako stremimo po čimhitrejšem zadovoljevanju užitkov; kako v sodobnem času ljudje nismo več sposobni pristnih medčloveških odnosov, kako ta odtujenost v nas povzroča praznino in kako od te praznine bežimo in jo kompenziramo s takšnimi ali drugačnimi mehanizmi, ampak za vprašanje prisotnega trenutka (zdaj). Kundera v Art of the Novel zapiše: »Zdi se da ni nič bolj očitnega, jasnega in otipljivega, kot je sedanji trenutek. A vseeno se nam popolnoma izmakne. Vsa žalost življenja leži v tem dejstvu.«. Ta bivanjski vozel, ki je prisoten v Kunderovih romanih, motivira tudi delo ekipe Laba na predstavi - tako vsebinsko kot tudi v delu performerja (vprašanje njegove prisotnosti in živosti v »zdaj«).

Kundera v svojih romanih zgoraj opisanega bivanjskega dejstva ne prikazuje v skrajnih situacijah. Zgodbe in usode likov niso radikalne in ne vodijo v tipično dramatičnost ali tragičnost. V Kunderovih zgodbah se stvari dogajajo mimogrede, skoraj nezaznavno, v polju običanjega in vsakdanjega. Izražajo se v majhnih gestah, dogodkih, v banalnostih. Na ta način avtor poudari, da se naše življenje ne zapečati, zasuče ali odloči le ob prelomnih, velikih in spektakularnih dogodkih, ampak z majhnimi dejanji in majhnimi odločitvami, ki jih sprejemamo dnevno. V teh navidez nepomembnih trenutkih, ki jih velikokrat niti ne ozavestimo, nam stvari (s)polzijo skozi prste; takrat nam uide trenutek časa, ljubljena oseba, prijateljstvo, priložnost za stik. A Kundera tega ne vidi kot tragedije; ti mini dogodki ga zanimajo in z neverjetno psihološko, ali še bolje, bivanjsko preciznostjo, skozi svoje like razgrinja različne mehanizme v katere smo ljudje zaklenjeni- naše slepe pege. Tega ne obsoja, niti ne želi spremeniti; to sprejema kot človeško dejstvo, s katerim moramo živeti. Kundera do človekovih problemov, nepopolnosti, napak in nezmožnosti vzpostavi empatično distanco in obilo subtilnega humorja. Odnos, ki ga avtor vzpostavlja do svojih likov, je pronicljiv, igriv, duhovit, včasih oster ali celo zbadljiv, a vedno naklonjen in dobronameren, saj se zaveda, da za (obrambnimi) mehanizmi, ki like vodijo v spore, spodrsljaje, probleme itd., vedno stoji človek - ranljiv in nemočen. Kundera ga v tem razume, ga poboža, se mu prijateljsko nasmeji, saj prepoznava, da je človek v tem velikokrat, ne da bi se zavedal, zelo smešen. Podoben odnos želijo avtorji predstave vzpostaviti do materiala, samih sebe in tudi publike- vsi smo v istem, vsi se spopadamo s podobnimi vprašanji, zablodami, frustracijami in problemi, vsi se kdaj pa kdaj ne znajdemo in se počutimo nemočne ter ranljive. Z načinom uprizarjanja in tretiranjem tematik želi predstava komunicirati in deliti prostor človekove ranljivosti, tako v različnih življenski situacijah (fiktivna raven, kjer za primer služi zgodba romana Počasnost), kot tudi v sami odrski situaciji (dejanska situacija med akterji in publiko).

NEKAJ UPRIZORITVENIH SMERI PREDSTAVE:
Teme, liki in njihove zgodbe iz romana so za predstavo vir, baza, s katerimi stopa v uprizoritveni odnos in dialog. Počasnost, podobno kot še kak drug Kunderov roman, je kompozicijsko/strukturno kompleksen. Kundera roman gradi, plete po principu mreže: glavna in stranske teme tečejo skozi različne zgodbe, čase in like, vsem pa je skupen en dogajalni prostor. Ta mrežna struktura je izjemno hvaležna za poigravanje z uprizoritvenimi postopki in gledališkimi znaki. Pisatelj, tudi če uporablja in preskakuje med različnimi dogajalnimi časi in kraji, ostaja v pisavi linearen (črka za črko, beseda za besedo, stavek za stavkom, stran za stranjo). Na odru pa je soočasnost/hkratnost različnih prostorov in časov (kot tudi dogodkov) dejansko mogoča. Najzanimvejši del sočasnosti na odru je odnos, trenje, ki se vzpostavlja med različnimi časi, kraji ali dogodki, ki so prisotni. Prav ta prostor med, je lahko prostor novih, nepredvidljivih pomenov.

Roman, sploh kot ga razume Kundera, je vključujoča zvrst; vsebuje lahko mnogo različnih pisav- pismo, song, filozofski traktat, dialog, razprava, intervju... V tem pogledu je podoben sodobni uprizoritveni umetnosti, tudi ta vključuje v svoj izraz različne zvrsti, oblike in formate. Tako je ena od uprizoritvenih idej, v predstavo, glede na to kar ponuja roman, vključiti različne formate, ki na eni strani lahko podprejo in izostrijo teme, po drugi strani pa zarežejo, prekinejo gledališki čas, kontinuiteto predstave. Ena od strategij pri tem bo prisotnost gostov iz različnih področji, ki lahko o temah predstave »spregovorijo« iz drugačnega zornega kota. Na ta način se predstava tudi premakne od sebe (larpurlartizem) in se odpre v še druge sfere družbe in življenja.

Trije nivoji performativnosti - fiktivna realnost zgodbe (lik), dejanska odrska realnost (performer) in intimno (jaz) - je nekaj, kar ekipo Laba zanima v delu peformerja, pa tudi na vsebinskem in uprizoritvenem nivoju v razvijanju predstave.

(tekst iz prijave na razpis MOL, avtorica K. Legin)


Laboratorij se je začel leta 2012 kot prostor za trening, prostor v katerem je ekipa raziskovala delo performerja- biti na odru: vrste prisotnosti, kvalitete, veščine. No!traning Lab.

Ob razširitvi skupine in skozi čas se je v ekipi pojavila želja, da bi laboratorij peljal tudi v kreativno delo. Z letom 2014 je ekipa vstopila v projekt Kdo, kaj, zakaj, kako? v katerem je ohranila laboratorijski princip dela, ki pa vodi v umetniško delo/produkcijo/predstavo.

Bistvo projekta je, da želi do umetniškega izdelka/produkcije/predstave priti po poti, ki ne zanika umetniškega raziskovanja, laboratorijskega dela in različnih faz ustvarjalnega procesa, temveč jih tematizira.

Prvo leto projekta (sezona 2013/2014) je šla ekipa skozi fazo KAJ, ZAKAJ (vsebina skozi analizo in dramaturgijo) v kateri je bil fokus na vprašanju: kaj, zakaj in o čem »govoriti« na odru, kakšne teme in materiale je vredno in potrebno uprizarjati. V tej fazi je ekipa prišla do materiala- romana Milana Kundere Počasnost- s katerim je v letošnji sezoni (2014/2015) vstopila v tretjo fazo procesa KAKO (uprizoritvene strategije, postopki in principi) kjer se delo orientira okrog vprašanja kako in na kakšen način uprizarjati, podrčrtati in voditi pomene v komunikaciji s publiko ter kako uprizarjati dotičen roman.

Zadnja faza procesa bo delo na predstavi, to se začne z naslednjo sezono (2015/2016) in zaključi s premiero decembra 2015.

Napovedani dogodki:
SKICA 2- KAKO? (uprizarjanje)- 17.3. 2015 ob 20h v PTL
SKICA 3- KAKO? (uprizarjanje)- 28. 4. 2015 ob 20h v Španskih Borcih
SKICA 4- KAKO? (uprizarjanje)- 15. 6. 2015 v ITD, Zagreb in 17. 6.2015 v Stanici, Beograd.
SKICA 5- KAKO? (uprizarjanje) – začetek septembra v okviru festivala Fronta, Murska Sobota

---

Premiera, 27.12.2015, ob 19.00, v Centru kulture Španski borci

Po večletnem laboratorijskem delu ekipa No!training Laba obdobje zaključuje s predstavo Variacije na Počasnost: TIME-OUT. Ob srečevanju z romanom Milana Kundere Počasnost se sprašuje o prav tem srečanju, pa tudi o srečanju, ki se (lahko) zgodi v gledališču in o srečevanjih nasploh (ljudi, pojmov, vsebin, tem, časov). O lastnih motivih za ustvarjanje, o logiki igre namesto logiki dela, o zasičenosti in o praznini, o hitrosti in počasnosti, o lenobi, o naših predstavah o stvareh in o stvareh samih, o tragičnem in o komičnem. O tem kar je bilo, kar je in kar še bo.

Torek, 17. 3. 2015 ob 20.00
Plesni teater Ljubljana, Prijateljeva 2, Ljubljana

Skica Počasnost 2
javni prikaz

Ekipa Laba: Barbara Kanc, Barbara Ribnikar, Jan Rozman, Kaja Lorenci, Katja Legin, Nataša Živković, Nina Fajdiga
Produkcija: Federacija
Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana
Partner: Kulturni center Španski borci/Zavod En-knap

Projekt je kot Avtorski opus Katje Legin podprlo Ministrstvo za kulturo

Laboratorij Kdo, zakaj, kaj, kako? dela počasi. Gre za 3-letni proces v štirih fazah: prva se je ukvarjala s performativnimi veščinami, druga z vsebino (analiza in dramaturgija), tretja se vrti okrog uprizoritvenih strategij, postopkov in principov ter četrta- delo na predstavi.

Četrtek, 29.1.2015, ob 18:00, Veliki oder, Narodni dom Maribor
z ustvarjalci Laba: Barbara Kanc, Barbara Ribnikar, Jan Rozman, Kaja Lorenci, Katja Legin, Nataša Živković, Nina Fajdiga.

Laboratorij Kdo, zakaj, kaj, kako? dela počasi. Gre za trileten proces v štirih fazah: prva se je ukvarjala s performativnimi veščinami, druga z vsebino (analiza in dramaturgija), tretja se vrti okrog uprizoritvenih strategij, postopkov in principov ter četrta – delo na predstavi.

V trenutni, tretji, fazi KAKO? (uprizarjanje), se ekipa Laba ukvarja s knjigo Milana Kundere Počasnost in sicer na uprizoritven način: KAKO uprizarjati izbrano vsebino?

Vabljeni na kreativno druženje v soboto, 28. 6. 2014, od 17. ure naprej na Krušče. WE FEED YOU, YOU FEEDBACK ON PPP. PPP je odprto srečanje, zastavljeno kot dogodek predstavitve, izmenjave, refleksije in druženja.

Svojo udeležbo prosim potrdite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. ali Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. , kjer lahko dobite tudi natančne informacije o lokaciji in poteku dogodka.

Več o PPP na spletni strani.

slo / eng