Novi ljudje, novi izzivi, novi doživljaji

Administrator
22 Oktober 2011

Nova različica predstave je prinesla dva nova udeleženca projekta in enega manj. Ni več tistega, ki je začel celotni projekt, tj Gregorja Kamnikarja, ki se je odločil prekiniti umetniško pot 25.4.2011. Ker so nam nekaterim bile ideje in projekti, ki jih je izvajal zanimive, se nam je zdelo škoda, da propadejo. Zato smo zavihali rokave in nadaljevali. Tako sem Timon prevzel delo na drugih različicah projekta M, ki operira znotraj formata predstave (format srečanja M 1.x je prevzel Klemen Papež in format instalacije M 3.x prevzel Nelson Vilmor).

Poleg mene se je v projektu znašel Rura Urugata. Njega sem dejansko povabil k stvari, ker ima izreden občutek za performativno in je navdušen DJ. Svojo tankočutnost in sposobnost, da jo uspe na mestu realizirati, je pokazal včeraj.

Marjeta je po pričevanjih naredila mnogo korakov naprej. Če so se prejšnje leto ukvarjali z odrsko prezenco, torej temeljem izvajanja, se sedaj pogovarjamo že o podrobnostih izvajanja, njenih prvinah in kako delujejo v okviru danesga formata.

Recimo, če se namenim, da bom odplesal M kot predstavo v tradicionalnem pomeni, ne deluje ali blažje rečeno deluje manj in manj verjetno. Domnevam, da pride do tega, ker s tem pristopom začnem delati na svojem izvajanju, ki sledi "pravilom" tradicionalnega plesanja: ogrevanje telesa kot objekta, s katerim subjekt razpolaga; dramaturško zadrževanje in sproščanjhe gibov; usklajevanje notranjih impulzov, napotkov koreografa, ritma, prostora, scene... Vse to počne vsak izvajalec.

Ta predstava ni zgrajena na premisah ustaljenih praks uprizoritvenih umetnosti. Ne poskuša prepričati, relativizirati, imeti distanco, ne želi ničesar prikazati. Želi prakticirati vse to. V ospredju je prakticiranje.

In kaj je prakticiranje (zopet eden izmed pojmov Gregorja Kamnikarja)? Vežbanje. Je vztrajno (in idealno redno) in konsistentno delo na tem, kar želim delati.

Tako je predstava prav tako oblika prakticiranja. Prakticiramo predstavo. Vendarle se odločim, da kategoriziram ta dogodek kot predstavo. Zato poskušam z načinom prakticiranja vzpostaviti predstavo na vseh ravneh in pri vseh njenih prvinah. A z določenim načinom. Ta način nujno vključuje, da kot pri igri, vsi udeleženi prakticirajo. Eni prakticirajo nastopanje, drugi gledanje, tretji dj-janje...

Tako je logična sicer neposredna in agresivna izjava Ryuza Fukuhare, da če ti igra/predstava/prakticiranje ni všeč, da jo lahko zapustiš. Včasih celo pravi, da jo moraš zapustit. To ima kar nekaj smisla. Če ostaneš in se z igro ne strinjaš, ti je grozno dolgčas in energijo, ki bi jo lahko porabili za prakticiranje, uporabimo deloma za to, da se ukvarjamo s prisotnostjo nekoga, ki mu ni do te igre. Igra se ponavadi konča ravno zaradi tega.

Da grem nazaj na predstavo. To se včeraj ni zgodilo, ker je bilo malo ljudi in vsi smo se poznali. To seveda naredi domače vzdušje hitre kot sicer. Jaz sem zato povabil vsakega, da se usede sam zase, da intimno doživi prvi del predstave. Tako ali tako v drugem deluj pridemo skupaj in skupaj sedimo ter gledamo, kaj ima Marjeta za sprakticirat.

Ko preneham želeti predstaviti, reprezentirati, nastopati, se vse tri omenjene dejavnosti sprostijo in zavzamejo svojo naravno lego. Kot pravi kitajski pregovor: napetost je tisto, kar želim biti, sproščenost je to, kar sem. Sprostiti nepotrebne napetosti omogoča "padec" v ravno prav sproščeno bitje, da zasije v tem, kar je.

Kako nam to uspeva, lahko doživite danes ob 17h :-)

Timon Jelen





slo / eng