Rojstni dan in ostale radosti

Gregor
16 Julij 2011

Danes ima Marjeta rojstni dan in včeraj po Obedu od Tehvana in Torvalda smo ga proslavili z odlično večerjo, ki jo je Torvald skuhala. Zato sva danes začela nekoliko kasneje :-) 

V prvem delu so Marjeti begale misli in pozornost sem ter tja. Hkrati pa je poskušala narediti več kot je bila pripravljena narediti ali da je v stanju, da naredi. V določenih trenutkih se je dogajalo, da je bila povsem odsotna oziroma želja in zavedanje, da gre za odrsko dogajanje, je splahnela.

Ko je naredila v predstavi premor, sem jo skozi vprašanja poskušal ugotoviti pri čem sva: ali je čutila kdaj je stopila v predstavo? Da se je začelo dogajati, da je mene potegnilo notri? Kakšni so pogoji tega vstopa? Je zaznala tako kot jaz, da je določena scena bila predolga? Kaj bi rada naredila s to ugotovitvijo? Je to ugotovila medtem, ko je delala to sceno? 

Ko je že v scenah in uspe preko njih poročat, se ne uspeva igrat s scenami, s tem, kar dela, s tem, kar je. 

Ko je rekla, da ji begajo misli, meni, da je uspela artiukulirat to, da ji begajo misli? Kajti ravno v tem je srž prakticiranja. Kakovost poročanja ni odvisna od stanja, v katerem si. Oziroma skozi prakticiranje ti postane jasno, da kako narediti poročanje in stanja neodvisno eden od drugega. Seveda je artikuliraš zadeve prav glede na dano situacijo.

Nato je nastopil drugi del. In Marjeta je naredila gromozanski korak. Samo bila. Samo delala s tem, kar je. Kar se ji dela. Se poigravala s tem, kar se ji dogaja. Vse bilo minimalistično. Umirjeno. 

Po tem sem jo vprašal o razliki med prvim in drugim delom. Razlika je bila v njeni umirjenosti. Pomembno je tu, da ji je jasno, da je notranja umirjenosti, notranja umirjenost Marjete in ne tega, kar se dogaja. Če to naredimo, postane vse isto minimalistično. Umirjenost ali še bolje bistrost omogoča predajo, natančno artikulacijo tega, kar je, poročanja.

Bistrost je slovenjenje besede inteligentnost.

V tem pa seveda opazujem svoj proces preobrazbe iz prvega v drugi del. Kako sem v premoru tudi jaz samemu sebi opravičil svoj položaj in delovanje v tistem trenutku. V prvem delu sem se spraševal, če ima vse skupaj sploh smisel, zapadel v to, kar je Marjeta izrazila, da je mogoče kar preveč pozornosti na njej. Dejansko je ni vajena. Jaz tudi ne, očitno, da se stalno sprašujem, če ima to smisel. 

Premor mi je omogočil preobrazbo v spokojnost. Tudi jaz sem bil spokojen, kot opazovalec pa pozoren in sem z vesljem spremljal nežen tok utrujenega stanja Marjete.

Timon Jelen, 15.7.2011

slo / eng