Skoraj nič nisem rekel med M2.3.1 razen pel

Gregor
12 Julij 2011

Všeč mi je bilo, da mi skoraj ni bilo potrebno intervenirati. Da sem lahko samo bil. In pišem pod vplivov Georgija Gospodinova :-) Marjeta je vstopila v tok ali tok jo je vzel in se mu je prepustila. Zopet stvari niso bile nič več in nič manj kot to, kar je naredila. V pisarni poleg galerije je delala Emanuele skupaj še s sodelavko, Dragana je v kotu galerije delala jogo. Sredi joge me je Dragana vprašala, če naju moti delo v pisarni in če naj pripre vrata. Povedal sem ji, da sem Emanuele že trikrat zatrdil, da njihovo delo ali da gredo skozi galerijo, ne moti. Ravno obratno. Pridoda k vzdušju, potrdi logiko dela. To ji gre Dragana še enkrat povedat, da umirjeno lahko delajo dalje.

Zvoki žgolečih ptic v krošnjah ob galeriji, zaradi priprtih vrat zamolkli pogovori v pisarni, triletni Eusebio, ki pride sem ter tja preverit kako je z mamo Emanuele v pisarni in grem zaradi tega skozi galerijo prepevajoč si otroško pesmico. Vse to naredi vzdušje dela na M toliko bolj, kar želimo, da je. Del življenja, dokumentira njegovo postajanje, trajanje, minevanje, preprostost.

Mnogokrat me prešine, da ne vem v čem je razlika med tem, kar vzpostavlja Marjeta in življenjem zunaj tega. Je samo najina zavest, zavezanost k temu, prostori, kjer to delava, ljudje, ki dopuščajo vstop najinge adela v njihovo življenje?

Ravno to vpraševanje me vodi v delo z Marjeto, za to sem rekel, da prevzamem delo, ker bi rad našel odgovor na to vprašanje, ki se je rodilo že za časa prijateljevanja z Gregorjem in opazovanjem dela Marjete z Gregorjem.

Timon Jelen

 

slo / eng