Prihod v Koubou, otok Awaji

Gregor
08 Februar 2011

Pridemo ponoči. Vijugamo po cestah, ki v tem ne dajo drugega vtisa kot mehko premetavanje po zadnjem sedežu ekonomske prevozne škatle. Poleg mene klokotata dve kanti kerozina. Sta že uporabni, si mislim. Maho pa se mi opravičuje zaradi vonja kerozina, pravi Ryuzo, ki se hitro potopi nazaj v čebljanje z Maho, eno izmed starejših prijateljic.

 

Prispemo v hiško, ki je umetniški center blog.fuunan.net. Vse zapakirano v pragmatični minimalizem bi rekli mi z velikega zahodnega rta evroazijske plošče. Med prijatelji ni vljudnostnih fraz in obnašanj. Ryuzo in  Maho sta se spustila v staro prijateljevanje že od objema dalje. Ryuzo pa mi še pred objemom pove, kako vesel je, da je prišel do kraja, kjer je njegova dolgoletna prijateljica in se mu ne bo treba ukvarjati z etiketami japonske družbe. Zato se ob prihodu v hiško hitro ob pogovoru razpakira malo prej kupljeno hrano v domnevno tipični poceni trgovini, kjer me zabava moje neznanje japonskega jezika in kupujem izključno intuitivno in na izgled. Že jemo tofu, ki ga Ryuzo je z isto slastjo kot mi je o njegovem oboževanju tofuja govoril na letalu ali enem izmed mnogih vlakov, na katerih sem goltal z vsemi čuti obnašanje japoncev.

Bondovsko bliskovito sva v štirih dneh vrstila prostore, nasmehe, vtise, pogovore, situacije. Včeraj naprimer sva imela predstavo, pogovor, kosilo v sobi za kuratorje in potem en vlak, pa drug vlak in tretji, ki sva jih vzela ravno ob vračanju večine ljudi iz službe, kar je pot naredilo sicer meni zanimivo, obema pa dokaj naporno, saj ljudje znižajo prag občutljivosti na minimum in se ne brigajo zate, čeprav se pol ure drgnejo obte kot pri predigri. To seveda zahteva drugačno komunikacijo kot med predstavo, pogovorom ali zaključnim kosilom v sobi za kuratorje. Ali pa če si na ladji iz Osake na otok Awaji, ki nepričakovano pospeši kot da gre za policijski čoln in te pelje mimo pompoznega (seveda minimalistično pompozne) razgleda ogromnega mostu odetega v lučke. Kjer čakava Maho je – čakalnica ali tržnica ali pač vsakdanji prostor izmenjave komunikacije. Sredi tega prostora dva akvarija, v njiju seveda ribe, v enem pa celo ogromna po Ryuzotovem obnašanju sodeč okusna riba, ki naju gleda nekako tako kot midva njo: kot da sva padla z lune.

No, tak je bil prihod. Kaj vse se je dogajalo, pa seveda v kakem od sledečih objav.

slo / eng