Izjava za javnost v zvezi z javnim razpisom Ministrstva za kulturo JPR-PROG-2014-2017

Administrator
17 December 2013

Ustvarjalci, ki delujemo v okviru Zavoda Federacija, se v tej izjavi odzivamo na predloge za sofinanciranje na programskem razpisu Ministrstva za kulturo za področje umetnosti v obdobju 2014-2017, ki jih je nedavno objavilo Ministrstvo za kulturo. Menimo, da imajo odločitve dolgoročne posledice za razvoj uprizoritvene umetnosti v Sloveniji, zato je pomembno, da je z njimi seznanjena tudi širša javnost.

 

Produkcijske razmere na področju uprizoritvenih umetnosti pri nas so v določeni meri dediščina preteklih desetletij. Skozi delovanje državne kulturne politike se je razvila struktura nacionalnih in mestnih repertoarnih gledališč, ki tudi danes tvorijo prevladujoči del gledališkega establišmenta in si lastijo družbeno moč ter večji del proračunske pogače.


Ob njih so se od 80-ih let naprej razvijale neodvisne gledališke producentske hiše, ponavadi v povezavi s posameznimi močnimi avtorji, avtorskimi poetikami, teoretskimi usmeritvami, pogosto pa tudi s prostori, ki so jih dobile v upravljanje. Antagonizem med javnimi zavodi in neodvisnimi producenti je danes močan, ko gre za estetska vprašanja, za ”poslanstvo”, usmerjenost v tradicijo in nacionalno okolje oz. v sodoben mednarodni prostor, in posebej, ko gre za gmotni položaj in način financiranja, naprimer v letu 2012 so se že sicer majhna sredstva nevladnih organizacij z naslova umetniških programov zmanjšala za 25%, na ravni celotnega Ministrstva za kulturo pa ”le” za 10%; spet drug primer: v prejšnjem programskem obdobju (2010-2013) je Ministrstvo za kulturo na področju uprizoritvenih umetnosti podprlo 14 organizacij, v tokratnem 8.


Če upoštevamo, da neodvisni producenti svoje projekte ustvarjajo brez redno zaposlenih sodelavcev (igralskega in tehničnega kadra), je znižanje programskega financiranja za njih še toliko bolj boleče. Sklicevanje na večji poudarek na trženju predstav (k temu večkrat poziva tudi Ministrstvo) pri tem ne pomaga, saj je trg na področju uprizoritvenih umetnosti pri nas deformiran. Institucionalni in zasebni akterji vanj vstopajo iz neenakih pozicij: prvi s subvencijami v oblikah plač zaposlenih in tehnične podpore (”prihranijo” jih pri vsaki odigrani predstavi), drugi pa s premajhnimi zneski podpor za postprodukcijo, ki jim jih namenja Ministrstvo. Obstaja zaprti ”sivi trg” izmenjevanja predstav med gledališkimi institucijami, na prostem trgu pa lahko preživijo le najbolj komercialni ali pa produkcijsko najcenejši gledališki žanri.


Če pustimo ob strani problem majhnosti trga in nekomercialno usmerjenost eksperimentalnih uprizoritvenih žanrov, bode v oči dejstvo, da imajo neodvisni producenti zavezane roke: zmanjšana programska sredstva jim onemogočajo samostojno delo in razvoj, zaradi konservativne kulturne politike pa jim je priprt dotok sredstev iz trženja in postprodukcij prestav. Dobrih projektov je tako vse manj, o ponovitvah pa razmišlja le redkokdo (enomestna številka ponovitev v sodobnem gledališču ni nobena redkost). Preostanejo le mednarodne koprodukcije ali odhod v tujino. Ministrstvo trenutnih razmer ne rešuje in v pomanjkanju celovite razvojne strategije le vzdržuje nevzdržno stanje ter gasi požare.


Toda izstopimo za trenutek iz nasprotja med institucijami in neodvisnimi organizacijami ter se zaustavimo le pri slednjih. Na področju uprizoritvenih umetnosti so v programsko financiranje z redkimi izjemami vključene neodvisne organizacije z daljšo tradicijo (ustanovljene v glavnem v 90-ih letih), ki svoj program gradijo okoli dela enega ali peščice osrednjih avtorjev in jih spremljajo skozi njihovo umetniško pot. Pretočnost avtorjev je otežena in novinci se s težavo vključujejo v subvencionirane programe obstoječih producentov. V kolikor jim to uspe, so prepuščeni sami sebi: prejmejo sicer borna projektna sredstva, dejanske pomoči pri produkciji ali postprodukciji pa ne (ne glede na to, kdo se na koncu ponaša z nazivom producenta projekta). Prepuščeni so lastni menedžerski iznajdljivosti, čeprav bi se morali ukvarjati z drugimi aspekti ustvarjanja. Neodvisni producenti prepogosto delujejo le sebi v prid, v boju za lasten obstoj, za pokritje stroškov svoje administracije in infrastrukture (prostore, ki jih imajo v upravljanju) pa pozabijo na svoje poslanstvo promotorjev sodobne uprizoritvene umetnosti. Scena se duši, novi avtorji ne najdejo mesta v njej, nezadovoljstva pa ne razblini strateško razmišljanje o novih produkcijskih modelih, ki bi nevzdržno stanje premaknilo iz mrtve točke. Še več, kot kažejo predlogi komisije za financiranje na programskem razpisu 2014-2017, Ministrstvo za kulturo tako stanje še naprej vzdržuje, morda pa se ga v pomanjkanju vizije sploh ne zaveda. V financiranje (razen ene izjeme) predlaga etablirane producentske hiše, njihova skupna točka pa so prostori, ki jih imajo v upravljanju. Naj ostanejo lupine, o vsebini in ustvarjalcih pa se bomo pogovarjali spet čez štiri leta!?


Ustvarjalci, zbrani v Zavodu Federacija, prihajamo iz zelo različnih področij uprizoritvenih umetnosti in smo v preteklih letih izkusili sodelovanje s številnimi institucionalnimi in neodvisnimi producenti pri nas ter jih primerjali z izkušnjami iz tujine. Iz slabih in dobrih sodelovanj in želje po spremembah se je rodila vizija zavoda kot SKUPNOSTI samostojnih ustvarjalcev z različnih področij s samosvojimi poetikami, ki bi se povezali na umetniški in na organizacijsko-produkcijski ravni. Delujemo kot PLATFORMA, ki ponuja samostojno delo in hkrati povezovanje. Omogoča “enotnost v različnem” in v tem prepoznava svojo prednost in sodobni pristop. Podpira pluralnost in se izogiba žanrski omejenosti, vnaprejšnjemu favoriziranju posameznih avtorjev ter produkcijski rigidnosti in konzervativnosti. Je nova oblika povezovanja, ki posameznikom (avtorjem) omogoča samostojno vodenje projektov ter hkrati zagotavlja nujno logistično in produkcijsko podporo ob minimalnih stroških (administracija, trženje, tehnična podpora itd.). Naj ob tem naštejemo samo avtorje projektov pri Zavodu Federacija poleg dveh kolektivov - Kolektiva Federacija in Kolektiva Narobov -: Andreja Podrzavnik, Snježana Premuš, Gregor Kamnikar, Peter Kus, Peter Rauch, Marcandrea Bragalini, Radharani Pernarčič, Tina Valentan & Luka Škof, Enya Belak, April Veselko, Jan Rozman, Katja Legin, Teja Reba, Rok Vevar. Kot rečeno to so samo avtorji projektov, ki pa v projektih sodelujejo še s številnim drugimi umetniki, znanstveniki, raziskovalci in drugimi posamezniki.


Vzporedne premike v načinih sodelovanja opažamo tudi na drugih umetniških področjih in sodobnih oblikah podjetništva. Razmišljanje o tovrstnih alternativah je pomembno prav v razmerah krize poznega kapitalizma, ko se obseg javnega financiranja nezadržno zmanjšuje, hkrati pa se zavedamo meja moči in pasti trga. Vztrajanje na starih produkcijskih modelih, vodi bodisi k neučinkovitosti porabe javnih sredstev bodisi h klientelizmu, ko se podpore ob velikem številu prosilcev podeljujejo glede na kriterije, ki se ne nanašajo na dejansko vsebino predlaganih programov.


Ob zaključku te kratke refleksije bi radi opozorili še na tehnično podrobnost: na mnenje komisije in ocenjevanje razpisnih kriterijev, ki smo jih prejeli. Ustvarjalci smo prijavo na razpis pripravljali skrbno več mesecev, saj je od nje neposredno odvisno naše delo in ustvarjanje v naslednjih letih. Na obsežno vsebinsko predstavitev ter dokumentacijo našega programa smo dobili odgovor, sestavljen iz kupa pavšalnih ocen in mnenj, ki se ne dotikajo konkretne vsebine in so mestoma celo v nasprotju same s sabo. Njeni argumenti so tako splošni in neutemeljeni, da dajo slutiti, da se komisija v gradivo prijave ni poglobila in ga je ocenjevala na podlagi vnaprejšnjih predsodkov, pri tem pa si komisija ni pomagala pri oceni niti s številnimi cilji iz Nacionalnega programa za kulturo 2014-2017, ki jih Federacija jasno in celostno vključuje v svoje delovanje. Gre za cilje kot so:

- dosledno izvajanje javnega interesa za uprizoritvene umetnosti v svojem programu
- večje zaposlovanje plesnih ustvarjalcev in koreografov
- večji obseg vrhunske produkcije in večja prepoznavnost tako sodobnega plesa kot aktualnih uprizoritvenih načinov in formatov
- kulturno-umetnostno vzgojo
- ponujanje vsebin kakovostne, raznolike in dostopne ponudbe kulturno-umetnostne vzgoje na vseh področjih kulture za različne ciljne skupine.
- izvajanje kulturno-umetnostne vzgoje kot vseživljenjske dimenzije, ki vključujejo starejše ter skrbijo za medgeneracijsko povezovanje na različnih področjih kulture
- upravljati nevladno organizacijo kot temelj raznolikosti kulturne krajine in generator novih produkcijskih modelov v družbi


Ob tem se sprašujemo, kakšen smisel ima ogromno delo, ki ga ustvarjalci vlagamo v pripravo programa in čemu se za delovanje komisij ter administracije Ministrstva namenjajo izdatna sredstva? Ali potrebujemo razpise, če so zgolj navidezni, smernice razvoja v njih, ki so zgolj provizorične, in možnost izbire najboljših kandidatov, ki je vnaprej izničena?


S spoštovanjem, skupnost Federacije

slo / eng